Italija (Verona, Cinque Terre in Pisa)

1.    dan (Kamnik – Verona)

Odločitev, da jo mahneva proti Veroni je padla čisto spontano in v zadnjem trenutku. Na avtu sva že imela nameščen strešni kovček, zato sva vanj hitro pospravila najino kamp opremo. Časa, da bi Onixa odpeljala v Hotel mama, ni bilo. Kljub nekaj pomislekom glede vročinskega vala, sva se odločila, da ga vzameva s seboj.

Čakala nas je približno 370 km dolga vožnja. Opravili smo jo z enim vmesnim postankom. Okoli 8. ure zvečer smo prispeli do kampa Castel san Pietro. Izbrala sem ga med potjo, glavni razlog za izbiro pa je bil, da je psom prijazen kamp. Danes bi ga priporočila tudi vsem ostalim, ker ima svoj čar in ima enkraten razgled na Verono. Mogoče samo opozorilo tistim, ki s seboj pripeljejo veliko opreme, parcel s parkirnim mestom je zelo malo in po vsej verjetnosti so zasedene. Od parkirnih mest na ulici do parcel za šotore pa je kar nekaj hoje.

Najin šotor se postavi prej kot v eni minuti (jaz ga obožujem, ker ne izgubljava časa s postavljanjem in pospravljanjem, saj navadno v kamp prideva zvečer, zjutraj pa že nadaljujeva pot). Največ časa sva porabila, da sva od parkirišča na ulici do najine parcele prinesla vse stvari. Čeprav jih ni bilo veliko, sva se morala sprehoditi dvakrat.

Po večerji sva se z Onixom sprehodila do razgledne točke pri gradu San Pietro. Z grajskega obzidja je veličasten panoramski pogled na Verono.

2.    dan (Verona – Levanto)

Po zajtrku sva pospravila šotor. Nato sva se po stopnicah spustila do reke Adiže in se čez most Pietra napotila proti centru mesta. Želela sem si ogledati Julijin balkon, vendar me je kar minilo, ko sem videla, kakšna gneča se vije pred vhodom. Zaradi korona ukrepov so hkrati na dvorišče spustili samo nekaj ljudi.

Pot sva nadaljevala proti areni, ki je zelo lepo ohranjena. V areni naj bi bila zelo dobra akustika, zato ne preseneča dejstvo, da se poleti tam odvijajo operne predstave.

Ker se je temperatura že precej dvignila in bi bila hoja po nešteto stopnicah čisto prehud zalogaj za Onixa (iskreno pa tudi sama nisem imela nobene volje »švicat« po stopnicah), sva se do kampa vrnila z vzpenjačo, ki vozi do gradu San Pietro (enosmerna vozovnica – 1,5€/osebo). Onix je moral imeti nagobčnik, midva pa seveda maske. Imam občutek, da bi Onixa varnostnik spustil tudi brez nagobčnika, če bi ga prosila. Vožnja je k sreči trajala le slabi 2 minuti in moja zverina je navajena, da občasno nosi nagobčnik (za vajo, da takrat ko ga res nujno rabi, ni panike).

Kamp

Sledila je vožnja do kraja Levanto (dobre 3 ure in skoraj 300 km). Naredila sva en postanek na vrhu prelaza Di Cento Croci (med Emilio Romagno in Ligurio). Pretegnili smo noge in zaradi nič kaj prijetnega vremena hitro odšli naprej.

Ko sva prispela v Levanto sva želela v kamp v bližini železniške postaje, vendar je bil zaseden. Tako sva pristala v sosednjem, ki je bil sicer malo bolj oddaljen, vendar je imel več sence (kar je pa velik plus pri kampiranju s psom).

Zopet sva postavila šotor, pripravila pozno kosilo in ko se je zvečer ohladilo, sva se z Onixom odpravila na sprehod ob obali. Na večino plaž v Levantu je vstop psom prepovedan. Čeprav sva s seboj vzela kopalke in bi se lahko sprehodila do kakšne divje plaže, me zaradi visokih valov ni prav nič mikalo plavanje. Ko sva se sprehajala ob obali sva po naključju našla kolesarsko pot Maremonti in se sprehodila do Bonassole. Pot je dolga malo več kot 4 km in vodi skozi zelo dolg tunel. Prehodili smo jo v slabi uri. Na poti nazaj je Sebastijana premamilo morje, midva z Onixom pa sva raje počakala na klopci ob sprehajalni poti.

Ko sva se pozno zvečer vrnila v Levanto, sva si v kiosku s hitro prehrano naročila pico. Zaradi gneče je bilo nanjo treba počakati 45 min. Kakšnih 20 minut sva se še sprehajala po centru, nato pa obupala in se, kot večina drugih, usedla kar na tla pred kioskom. Naročila sva si še pivo in tako lažje počakala na polnočni prigrizek. Onix je odspal eno kitico in se zbudil, ko je pridišala pica.

3.    dan (Cinque Terre z vlakom)

Najlažji dostop do petih ribiških vasic je z vlakom (lahko pa se peljete tudi z ladjo), zato sva se po zajtrku  z Onixom sprehodila do železniške postaje. Kupila sva karto Cinque Terre Treno, ki nama je omogočala neomejeno število voženj med Levantom in La Spezio ter vstop na treking poti na dan nakupa (16€/osebo). Za velike pse je treba plačati otroško vozovnico (10€), manjši psi pa se vozijo brezplačno. Čeprav je na vlaku več kot dovolj prostora tudi za velike pse.

Najprej smo obiskali Riomaggiore. Od železniške postaje do vasice vodi zanimiv tunel z mozaiki. V vasi je bila precejšnja gneča, zato se nismo dolgo zadržali, hitro smo jo mahnili proti vasici Manarola. Privoščila sva si sladoled, nato pa odhitela v senco, preden se vsi trije skuhamo. Zaradi vročine, sva se odločila, da bova izpustila sprehod po treking poteh (nekateri odseki so zaprti zaradi plazu).

Do vasice Corniglia vodi skoraj 400 stopnic. Vas je drugačna od vseh ostalih ribiških vasic, ker se ne nahaja neposredno ob morju. Midva je nisva obiskala, ker sva se z Onixom skrivala pred žgočim soncem, zvečer pa sem si res želela obiskati Vernazzo.

4.    dan (Levanto – Pisa – Kamnik)  

Tik pred neurjem nama je uspelo pospravit šotor in ostalo kamp opremo. Ko sva se usedla v avto je že pošteno lilo, zato vožnja ni bila prav nič zabavna. Čeprav smo se v koloni vozili po polžje, smo komaj videli avto pred seboj. Načrtovan sva imela postanek v Pisi, nisva pa vedela kakšno bo vreme, ko prideva do tja. Kljub temu sva se odločila tvegati. Pisa je od Levanta oddaljena 100 km (v smeri proti Livornu).  Med potjo sva pobegnila nevihti in se zadnjih nekaj kilometrov vozila v sončnem vremenu. Parkirala sva na ulici v bližini poševnega stolpa (2€/h).

Sprehodila sva se okoli krstilnice in katedrale ter poševnega stolpa. Tako kot mestno središče Verone in 5 ribiških vasic – Cinque Terre je tudi Piazza del Duomo v Pisi na Unescovem seznamu svetovne dediščine.

Naredila sva samo nekaj fotografij za spomin, potem pa jo spet popihala tik pred dežjem. Do doma sva imela 6h vožnje (580km). Na poti sva se 1x ustavila, da si je Onix pretegnil tačke, midva pa sva si privoščila kosilo.

STROŠKOVNIK za dve osebi in psa (4 dni)

• gorivo 79€
• cestnine 60€
• nočitev v kampu Verona 34€
• vzpenjača 3€
• Cinque Terre Treno Card 42€
• 2 nočitvi v kampu Levanto 63€
• parkirnina v Pisi 2€
• hrana 70€
• spominki 3€

SKUPAJ: 356€