Zanzibar (1. teden)

Tokrat malo drugačni prispevki… težko je vse misli, občutke in doživetja s 44 dnevnega potovanja strniti v nekaj kratkih objav (že samo najino potopisno predavanje je bilo dolgo več kot 3 ure).

V letošnjem letu se nama je ponudila enkratna priložnost, ki sva jo brez pomisleka izkoristila. Ne zgodi se namreč pogosto, da bi lahko oba hkrati, in v enem kosu, koristila več kot 30 dni dopusta (+ vikendi). Hvala Štefi in Tjaša za pomoč 😉 pa Maks in Nika za varstvo 🐾.

Seveda ni šlo vse gladko. Že v času načrtovanja dopusta sva se srečevala z nenormalno visokimi cenami letalskih kart. Ena izmed cenejših destinacij (pa kljub vsemu bistveno višja cena, kot pred časom) je bil Zanzibar (iz Ljubljane z enim vmesnim postankom v Dubaju). Cene so iz dneva v dan naraščale, zato sva se kljub višji ceni odločila za nakup. Nakup kart sva opravila preko uradne spletne strani letalskega prevoznika Flydubai.

Začetni zaplet

Nekaj dni pred odhodom na potovanje je priletelo sporočilo, da so odpovedali najin zadnji let iz Dubaja do Ljubljane. V aplikaciji sem poskušala prestaviti datum odhoda na drug termin, vendar možnosti po 8. avgustu sploh ni bilo (prvotni datum leta je bil 16. avgust). To je pomenilo, da bi midva morala iz Dubaja domov leteti 7. avgusta, let iz Zanzibarja do Dubaja pa sva imela 9. avgusta, torej 2 dni kasneje. Če bi izbrala možnost, da letiva domov 7. avgusta, bi morala prestaviti tudi let Zanzibar – Dubaj. In te možnosti spremembe pri rezervaciji nisem imela. Torej sama nisem mogla urediti spremembe leta.

Najprej sem pobrskala možnosti, kako stopiti v stik z referenti za prodajo in spremembe letalskih kart. Prva možnost je bila e-pošta, druga pa klic v pisarno, ki se nahaja v Dubaju. Komunikacija preko e-pošte je bila zelo počasna, klici v Dubaj pa po zasoljeni ceni. Ker časa nisva imela na pretek, sva preračunala strošek klica. Ugotovila sva, da je ceneje, če si pri najinem mobilnem ponudniku za 1 mesec vklopiva opcijo za tujino (ki naju je stala 20€) in šele nato pokličeva pomoč strankam v Dubaju (nimajo opcije preko drugih kanalov ali pomoči v EU).

Takoj so nama ponudili spremembo leta na kasnejši datum, 1 dan kasneje kot sva prvotno načrtovala. Ne vem, zakaj te možnosti preko aplikacije nisem mogla izbrati. Brez dodatnih stroškov sva dobila nove letalske karte, zadevo pa po telefonu uredila v slabih 10 minutah. Potem sva samo še držala pesti, da je to to in ne bodo odpovedali še kakšnega leta.

Prvi teden (Ljubljana – Dubaj – Zanzibar)

Najino 44-dnevno potovanje se je začelo na domačem letališču. Letela sva namreč z Brnika. Do letališča naju je zapeljal tati, saj sva najino Ivico za slabih 7 tednov pospravila v garažo. Letališče je pokalo po šivih, saj so se ravno začele poletne počitnice. Moram priznati, da Letališče Jožeta Pučnika (ki je moja prva izbira glede odhodnega letališča) še nikoli ni bilo tako polno, pa sem zadnje čase kar redna gostja.

Kar se tiče korona ukrepov, se ti spreminjajo z vetrom. Ko sva potovala je veljalo naslednje: PCR 72 ur, prebolelost (180 dni) ali polno cepljenje. Na okencu za Check in so nama izdali letalski karti do Dubaja, preverili osebne dokumente (potni list), povprašali za vizo (midva sva se že prej odločila za vizo »on arrival«) in pogledali tudi kovidna potrdila. Oddala sva 2 potovalki, ki sta skupaj tehtali 20 kg (kar je bila polovica dovoljene teže), 2 manjša nahrbtnika pa sva vzela s seboj v kabino.

Let Ljubljana – Dubaj

Let do Dubaja je bil miren in letalo precej prazno, zato sva se lahko udobno namestila in zasedla 3 sedeže. Letela sva s Flydubai (nizkocenovnik na dolge proge) in kupila letalske karte v srednjem cenovnem razredu – »Value« (imajo še razred »Lite«, ki je »budget friendly« in pa razred »Flex«, ki omogoča več prilagodljivosti). Razred »Value« sva izbrala, ker omogoča spremembo leta (do 24 ur prej brez stroškov) in odpoved leta do 24 ur pred odhodom (strošek približno 55€ po osebi). V ceno letalske karte sva imela vključenih 20 kg prtljage + 7 kg ročne prtljage in obrok. Za izbiro sedežev sva doplačala 10 € na let (skupaj torej 40 €/osebo). Končni znesek za letalske karte je znašal 1550€ (ali 775 €/osebo). Med letom sva na letalu (v sedežu je reža za kreditno kartico) doplačala še za »premium« paket filmov (10 €), da je skoraj 6 urni let hitreje minil.

Let Dubaj – Zanzibar

Po pristanku sva do terminala potrebovala skoraj pol ure. Čeprav je bila ura skoraj polnoč (po lokalnem času) je ob prihodu v naju butnila nenormalna vročina. Temperatura zraka je bila okoli 35°C. Dobro, da sva iz letala stopila v klimatiziran avtobus in nato direktno na terminal. V pisarni oz. na okencu letalske družbe so nama izdali letalski karti za naslednji let, prtljage nama ni bilo potrebno prevzeti, saj je bil let povezan. Sprehodila sva se do odhodnih vrat in malo pokukala v trgovine in že je bil čas za pregled dokumentov ter vkrcanje na naslednji let proti Zanzibarju. 3 ure od pristanka v Dubaju so minile kot bi mignil.

Letalo do Zanzibarja je bilo (za razliko od leta iz Ljubljane) nabito polno. Tudi tokrat naju je čakal slabih 6 ur dolg let. Po večerji oz. zajtrku sva malo zatisnila oči. Mene je zbudila turbulenca in poskrbela, da mi je bilo nadaljnje 3 ure leta slabo. Ker zaradi slabosti nisem mogla sedeti, sem se odločila za sprehod po letalu. Potem sem se »v repu letala« zaklepetala s stevardesami in malo lažje preživela preostanek leta. Sebastijan je zadremal in si lahko vsaj malo pretegnil noge, saj je bil moj sedež prost. Pristanek je bil zelo gladek in tega sem bila še posebej vesela.

Na letališču so nam izmerili telesno temperaturo (kovidnih dokumentov niso preverjali) in nas spustili naprej. Plačala sva 50€ na osebo za vizo. Postopek pridobitve je bil kar počasen ampak sva kljub temu uredila vse potrebno v 20 minutah. Prevzela sva prtljago in odšla na parkirišče. Prvič se mi je zgodilo, da me je taksist čakal z listom papirja na katerem je bilo zapisano moje ime. Taksi sem namreč rezervirala že na letališču v Dubaju, številko taksista pa mi je posredovala Slovenka Špela, ki živi v Tanzaniji. Ona nama je tudi rezervirala namestitev za prvih 5 dni na Zanzibarju.

Na letališču sva kupila SIM kartico ZANTEL za 1 mesec (40€), če jo želite kupit ceneje, to lahko storite v skoraj vsakem kiosku. Je pa vprašanje, če vas ne bodo prinesli naokoli, sploh če ne poznate cen in se še niste navadili na njihov denar (tanzanijski šiling). Nato naju je taksist zapeljal do hotela v kraju Paje. Vožnja je trajala skoraj 1 uro in stala 35 €. V hotel sva prispela okoli 9. ure zjutraj. Budna sva bila že več kot 26 ur, torej sva bila že konkretno utrujena.

Na recepciji sva hotela odložiti prtljago in si nekje privoščiti zajtrk, potem pa na plaži oddremati kakšno urico in počakati, da bo najina soba pripravljena. Dobila naj bi jo šele ob 14. uri. Ko sva receptorja vprašala, če lahko pustiva prtljago in če nama priporoča kakšen lokal, kjer bi lahko pojedla zajtrk, nama je rekel, da bo najina soba pripravljena že čez pol ure in lahko v tem času kar pri njih pojeva zajtrk. Seveda sva se brez pomisleka odločila za to opcijo. Zajtrk je bil okusen, soba pa čudovita in za njihove razmere tudi zelo luksuzna. Padla sva v posteljo in zaspala do kosila.

Denar in bankomati

Popoldne sva najprej poiskala bankomat. Ker je otok precej turističen, se na njem najde kar nekaj bankomatov. Splača se malo pogledati, na katerem dvigneš denar, saj se provizija za dvig razlikuje od banke do banke (nekje od 10 000 do 15 000 TZS) + provizija vaše banke (ki je tudi odvisna od banke npr. DH: 1,8 €, N26: 3€). Midva sva s seboj imela tudi nekaj dolarjev, ki sva jih dobila na banki v Sloveniji še ravno pravi čas, ko je bil € vreden več kot $. Ko sva jih rabila, je bil namreč tečaj ravno 1:1. Priporočam, da imate vedno s seboj nekaj dolarjev, saj z njimi lahko plačate skoraj povsod, medtem ko je plačilo s karticami možno samo v kakšnih boljših hotelih in restavracijah. Pa tudi v kakšnih bolj oddaljenih krajih bankomatov sploh ni, velikokrat pa se zgodi, da so tudi prazni in ne moreš dvigniti denarja. Najvišji znesek, ki ga lahko dvigneš pri posameznem dvigu je 400 000 TZS (okoli 160€), kar pomeni, da če želiš več denarja, moraš opraviti več dvigov zaporedoma. To sicer ni noben problem, je pa malo trapasto, ker moraš za vsak dvig plačati provizijo (v najinem primeru najmanj 5,8 €). Po 5 tednih je znesek za provizije nanesel norih 130 € (denar sva v tem času na bankomatu dvignila 18x).

Zanzibar

Za prvi teden na Zanzibarju nama je Špela (prej omenjena Slovenka) rezervirala precej dober hotel, saj sva po vseh obveznostih in projektih v letošnjem letu res rabila počitek.

In ker nobeden od naju ne more biti pri miru… sva se že naslednji dan odpravila na izlet v edini nacionalni park na Zanzibarju – Jozani forest (25 000 TZS/na osebo) in v tropski vrt metuljev (20 000 TZS/na osebo).

Jozani forest je dom številnim živalim, še posebej pa je znan po rdečih opicah (Red Colobus Monkey), ki jih najdemo samo na tem območju (so endemične v tem gozdu). Vodič te popelje na sprehod skozi gozd in ti pokaže različne drevesne vrste ter živali. Sprehodiš se tudi po sprehajalni poti skozi gozd poln mangrov. Moram priznati, da mi je bil ta del poti še posebej pri srcu.

Kopenski rak (prvič sem slišala zanje)

Tropski vrt metuljev se nahaja čisto ob sprehajalni poti »Mangrove Walk«. Najprej ti postrežejo čaj z limonsko travo in pokažejo gosenice vseh možnih barv. Ob čaju ti tudi razložijo celoten razvojni krog metuljev, kar je še posebej zanimivo otrokom. Sledi ogled metuljev in drugih živali (vrt ima namreč vizijo, da se razširi v nekakšen mini zoo).

Naslednjih nekaj dni sva raziskovala bližnjo plažo. Jaz sem poležavala pod palmami, brala knjigo in srkala mangov shake, Sebastijan pa se je udeležil tečaja kajtanja v šoli kajtanja (4 ure, individualno = 170€). Učenje kajtanja na Zanzibarju je zaradi predvidljivih razmer (veter vedno piha v isti smeri) menda precej lažje kot kje drugje, zato ob obali kar mrgoli šol, ki nudijo različne pakete (od začetnih pa vse do nadaljevalnih tečajev).

Krave na plaži niso nič posebnega na Zanzibarju.

Paje so odličen kraj za popotnike, ki imajo radi vodne športe, ki obožujejo dolge peščene plaže in tiste, ki bi radi malo cenejše (vendar ne slabše) namestitve. Če obožujete plavanje, potem vam priporočam, da se raje odpravite na bolj turistični severni del otoka, kjer ni tako velike razlike med plimo in oseko. V Pajah je namreč v času oseke morje oddaljeno od obale več kot 500 metrov in tudi ko prideš do vode, je le ta zelo nizka.

Malo za primerjavo:

vse tri spodnje fotografije so posnete na istem mestu