Grčija (3. in 4. dan)
3. dan (Bar – Sarandë)
Prebudila sva se v sončen dan, se odjavila iz stanovanja in se odpravila na zajtrk. Ivico sva parkirala v bližini Katedrale Jovana Vladimirja, ki je največja in najsodobnejša pravoslavna stavba v Črni gori. Sprehodila sva se okrog nje in se odpravila do promenade ob morju, kjer sva doživela neprijetno presenečenje. Promenada je bila namreč polna potepuških psov. Nekaj o tem sem že pred časom prebrala na spletu, vendar sem vmes na to pozabila. Pod vsako palmo je ležal drug pes. Mimoidočim pešcem sicer niso posvečali pozornosti, midva pa sva imela s seboj Onixa, ki so ga morali nujno pozdraviti. Ker nisem želela ves čas odganjati psov, pa tudi nisem vedela, kako točno se bodo odzvali na najinega kosmatinca, sva se obrnila in ga odpeljala nazaj do avtomobila, kjer sva ga preventivno pustila. Parkirala sva v senci, pri 16°C; poleg tega bi mu lahko na daljavo prižgala klimo, če bi slučajno hitro postalo vroče (še ena velika prednost najine Ivice). V miru sva pojedla zajtrk (omleto z gobicami in hot dogom ter jajca na oko) in spila kavo.
Albanija
Sledila je vožnja do Albanije. V mestu Sarandë sva imela rezerviran dupleks (dvoetažni apartma). Do tja naju je ločilo 392km (dobrih 6ur vožnje brez postankov). Prvič sva se ustavila malo po prečkanju državne meje med Črno goro in Albanijo, ob Skadarskem jezeru. 2/3 jezera je črnogorskega, 1/3 pa albanskega. Midva sva se ustavila na albanski strani. Mejo sva prečkala brez težav, vse kar so želeli videti (poleg potnih listov) je bilo prometno dovoljenje. Ob jezeru se je trlo ljudi, prav tako je bilo spet polno potepuških psov in nikjer nobenega prostega parkirnega mesta. Tako kot večina Albancev sva parkirala ob robu ceste (no, midva sva dejansko parkirala ob robu ceste, ostali so parkirali kar sredi ceste). Saj veste kako gre, When in Rome… Malo smo pretegnili noge in hitro odšli naprej.
Mesto Drač
Ko sva doma načrtovala pot, sva predvidevala naslednji postanek v glavnem mestu Albanije, Tirani. Ker pa promet v Albaniji poteka zelo počasi (v naseljih je omejitev hitrosti 40km/h, izven naselja 80km/h) in policistov kar mrgoli, bi nama postanek v Tirani vzel preveč časa. Med potjo sva plan spremenila in se odločila za postanek v mestu Drač (Durrës). Našla sva parkirno mesto na ulici in se peš odpravila do obale. Plaža ni prav nič mikavna, saj je polna trave in ostalih smeti, je pa toliko lepša promenada in z veseljem smo se sprehodili po njej. Na promenadi sva srečala samo enega potepuškega psa, ki je počival ravno pred restavracijo, v katero sva želela iti. Obrnila sva se in odšla na drugo stran ter našla restavracijo, kjer sva si privoščila kosilo. Na terasi sva lovila sončne žarke, Onix pa je, kot po navadi, užival v senci pod mizo. Čeprav je albanska valuta albanski lek (ALL) sva povsod, kjer ni bilo možno plačilo s kartico, lahko plačala v evrih (razliko so nama vrnili v lekih, ki sva jih na koncu zapravila za spominke).
Prigoda s potepuškim psom
Po kosilu sva se sprehodila nazaj proti avtu. Ko sva bila že skoraj tam, sva na drugi strani ceste zagledala potepuškega psa, ki (glede na miritvene signale) ni izgledal ravno prijazen. Na začetku sem se delala, da ga ne opazim in sem samo rahlo pospešila korak. Ko pa sem videla, da je začel teči čez prometno cesto in proti nama, sva tudi midva stekla do avta. Onix je moral skočiti v prtljažnik, čeprav mu drugače vedno pristaviva klančino (je le gospod v zrelih letih). Pobegnila sva tik preden bi naju pes ujel in nadaljevala pot do apartmaja v mestu Sarandë. Naredila sva samo še en kratek postanek na postajališču ob poti in okoli 9ih zvečer prispela do namestitve.
4. dan (Sarandë – Lefkada)
Najin dupleks je imel polno opremljeno kuhinjo, zato sva si zajtrk privoščila kar »doma«. Mesto Sarandë sva si nameravala ogledati pri povratku, zato sva se že dopoldne odpravila proti Grčiji. Do najinega apartmaja v mestu Nidri je bilo 190km, dobre 3 ure vožnje. Že vnaprej sem načrtovala, da se bova za nekaj časa ustavila ob kakšni plaži, tik ob poti. Prav tako sva vedela, da bova na zadnji bencinski črpalki v Albaniji še natočila gorivo, saj so cene v Grčiji nenormalno visoke (1,79€ za liter 95-oktanskega bencina).
Prečkanje meje med Albanijo in Grčijo
Do mejnega prehoda Mavromati sva potrebovala slabo uro. Na albanski strani meje je vse potekalo brez posebnosti, dokler se carinik ni odločil za carinski pregled najinega avtomobila. Sama sem že stala izven vozila, saj je bilo okence (tisto skozi katerega navadno podaš dokumente policistu v pregled) tako visoko, da ga nisem dosegla iz avtomobila, Sebastijan pa je moral stopiti ven. Carinik je želel, da odpreva prtljažnik in ko sva ga odprla (in je zagledal v njem Onixa, veliko črno zverino) je rekel samo: »Woow, dog!« in z roko v istem trenutku nakazal, naj hitro zapreva prtljažnik. Potem je samo od daleč pokukal na zadnje sedeže, kjer sva imela kovček in naju spustil naprej.
Hitro testiranje na meji
Za vstop v Grčijo sva se morala najprej ustaviti na točki, kjer so vsem po vrsti naredili hitri test. Dokazila o »PCT pogoju« jih niso zanimala in jih tudi niso preverjali. Pogledali so dPLF obrazec, poskenirali QR kodo in počakati sva morala 2min na rezultate testa. Ko sta bila testa negativna, so naju spustili naprej do policista, kjer sva pokazala samo potna lista in prometno dovoljenje, nato pa so nama zaželeli prijetno bivanje v Grčiji. Čez nekaj trenutkov je priletel tudi SMS v grščini, z grške telefonske številke, razbrati pa sva znala samo besedo »negative«. Najprej sva se spraševala, kako so dobili najino telefonsko številko, da so nama lahko sporočili rezultate testiranja. Kasneje sva se spomnila, da sva jo morala napisati v dPLF obrazec, ki so ga poskenirali na meji.
Grčija
Za nekaj časa sva se ustavila na plaži v bližini Preveze. Na plaži ni bilo nikogar. Onix je skopal kar nekaj lukenj v pesek, pri čemer je neizmerno užival. Doma mu ne dovolim, da koplje luknje po travnikih, po katerih se sprehajamo. To lahko počne samo spomladi na mojem vrtičku, ko skupaj prekopavava zemljo. Čeprav je bilo morje zelo čisto in je bilo na plaži prijetno toplo (20°C) je rahlo pihal veter in me ni nič kaj mikalo, da bi šla plavat. Tudi Onix, čeprav obožuje vodo, ni imel nobene želje po čofotanju, saj ne mara valov. Če je mirno morje lahko v vodo skoči tudi s pomola, drugače pa raje ostane kar na suhem.
Tekmovanje: kdo ima najlepše zobe ali pa najširši nasmeh?
Oz. Onix: “A vsi vidite, da mi nič ne dajeta za jest!”
Podvodni predor Preveza – Aktio
Pot sva nadaljevala skozi podvodni predor med Prevezo in rtom Aktio, ki je edini podmorski tunel v Grčiji. Predor je bil dokončan leta 2002 in je močno skrajšal čas potovanja med zalivoma, saj je bilo prej to mogoče samo s trajektom. Pot vodi mimo letališča Preveza-Lefkada Aktion, kamor priletite, če se na otok Lefkada odpravite z letalom. Mislim, da je za Slovence najbolj optimalno leteti iz Benetk z Voloteo ali pa z dunajskega letališča z Ryanairom (direkten let). Včasih je na voljo tudi kakšen čarterski polet z Brnika (navadno ima kar visoko ceno, prihraniš pa kar precej časa, če letiš z domačega praga).
Otok Lefkada
Okoli 5ih popoldne sva prispela do najinega apartmaja v pristaniškem mestu Nidri. V veliki hiši, obnovljeni pred kratkim, se nahaja več apartmajev. Dobila sva popolnoma nov apartma v 3. nadstropju (urejen tik pred poletjem). Gostitelj nama je povedal, da se je 25. oktobra ravno zaključila sezona in je tako večina restavracij zaprla svoja vrata do spomladi, nekatere pa so prilagodile delovni čas in so odprte samo v času kosila. Povedal nama je tudi, da je v bližini trgovina in da imava največ možnosti, da zvečer najdeva odprto restavracijo, če se odpraviva do marine.
Večerja v Panorami
Upoštevala sva njegov nasvet in pristala v grški restavraciji Panorama (Onix je tokrat ostal v apartmaju). Tukaj ni bilo potepuških psov, je bilo pa ogromno nikogaršnjih muckov, ki so na vsakem vogalu prosili za hrano. Priznam, da sem jih z veliko težavo gledala. In vsi, ki me poznajo točno vedo, da bi jih najraje popakirala v avto in pripeljala domov (najina mucka Lili, ki je drugače prava suhica, se mi je po prihodu nazaj domov zdela prava bajsika, ko sem ves teden gledala mucke, ki jih je bila sama kost in koža). V restavraciji naju je natakar vprašal iz katere države prihajava in ko sva mu povedala, da iz Slovenije, je kot iz topa ustrelil: »iz Ljubljane?« nato pa nama povedal, da je nekaj časa živel v Ljubljani, ko je pri nas treniral nogomet. Nisem pričakovala, da mi bo nekdo sredi Grčije zaželel »dober tek« v slovenščini.
Jagenjček pečen v peki papirju
Piščančji souvlaki
Onix in stopnice…
Po večerji sva se vrnila v apartma po Onixa. Sledila je smešna štorija (ena izmed večih) z mamo najinega gostitelja. Onix nima pretirano rad stopnic (ko je bil še mladiček in sem ga pustila v varstvu, je padel z njih) in čeprav sva z veliko treninga nekako premagala ta njegov strah pred višino, še vedno po stopnicah raje hodi ob steni. Poleg tega ima zadnje čase tudi težave z globinskim vidom (še posebej v mraku, večkrat pa ga prestrašijo tudi sence). Ko sva z njim odhajala iz apartmaja in sva prišla eno nadstropje nižje (v 2. nadstropje), sem ga pohvalila in on je začel veselo mahati z repom (in trkati po vratih). Vrata so se seveda odprla in gostiteljeva mama je mislila, da potrebujeva nekaj. Hitro sva se opravičila in ji pojasnila, da je potrkal pes ter odhitela naprej. K sreči v 1. nadstropju ni bilo vrat direktno s stopnic.
Uganite, kaj se je zgodilo, ko sva se vrnila s sprehoda… ja, Onix je tudi tokrat potrkal na vrata (čeprav ga nisem pohvalila!). Ko je gospa odprla vrata in naju videla na stopnicah, se je samo nasmehnila in jih zaprla nazaj, jaz pa sem se skoraj pogreznila v zemljo, tako mi je bilo nerodno. Naslednjič sva šla mimo vrat tako, da sva držala Onixa za rep, da ni mogel potrkati 😀
