Zanzibar (2. teden)

Nungwi in Kendwa

Naslednji teden sva se premaknila na sever otoka. Tudi tokrat sva poklicala Cassima, ki naju je s taksijem odpeljal do Nungwi-ja. Za 90 km dolgo pot smo potrebovali dobro uro in pol, zanjo sva plačala približno 40 €. Cassim nama je med potjo razlagal o njihovi kulturi, nama povedal, na kaj morava biti pozorna in česa definitivno ne smeva zamuditi. Že takoj sva se z njim dogovorila za prevoz do nekaterih lokacij.

Namestila sva se v guest house in za 3 nočitve z zajtrkom za dve osebi odštela 100 €. Soba je bila čisto osnovna, namestitev ni imela tople vode, vendar je niti nisva pogrešala, saj so imeli na strehi velik črn zalogovnik, v katerem se je voda dovolj ogrela. Za zajtrk sva vedno imela na voljo več vrst sadja, jajca in kruh z marmelado. Zraven pa seveda kozarec sveže stisnjenega soka in instant kavo z mlekom v prahu (večina namestitev ponuja mleko v prahu, čeprav se v trgovinah da kupiti tudi mleko v tetra paku). In čeprav za učitelje drži rek »This Teacher runs on coffee« sem v Afriki spila več mangovih šejkov kot kave.

Takoj po namestitvi sva se za nekaj časa poslovila od Cassima in se odpravila na plažo. Najina soba je bila le nekaj minut stran. Po plaži sva se želela sprehodit do restavracije, kjer bi si privoščila kosilo, ampak sva že takoj naletela na težavo. Plima je bila namreč tako visoka, da je bil sprehod po plaži praktično nemogoč. Na plaži naju je ogovorilo nešteto vodičev, ki so ponujali 100 in 1 izlet, ampak nisva bila zainteresirana. Nazadnje naju je ogovoril Rasco. Ko sva mu pojasnila, da ne iščeva izletov, ampak pot do restavracije, nama je povedal, kje prideva do nje skozi vas. Pošteno smo se nasmejali, ko sva omenila, da nimava kopalk, da bi plavala do tja. Nama je bil takoj všeč, ker ni bil vsiljiv in se je znal tudi pohecat.

Ko sva se najedla, sva se vrnila na plažo in ga zopet poiskala. Razložil nama je, kako potekajo izleti, kakšne so običajne cene in kaj nama res priporoča. Povedal nama je tudi, da so izleti, kjer si deliš čoln cenejši, kot individualni (kar nama je bilo že prej jasno… ampak, nama so ponujali samo individualne izlete). Ko sem primerjala cene, ki so jih objavljali popotniki pred časom, so bile malenkost nižje, zdaj pa se je tudi pri njih cena goriva nenormalno dvignila, kar je pomenilo tudi višji strošek prevozov. Rasko nama je rekel, da če se odločiva za kakšen izlet, naj ga kontaktirava en dan prej, pa se bomo vse dogovorili prek spleta. Naslednji dan sva še malo preverila cene pri ostalih in ugotovila, da nama je Rasko ponudil največ za ta denar.

Med sprehodom po plaži naju je ujela konkretna nevihta, ki je prišla od nikoder, zato sva se skrila pod pomol in ne boste verjeli, čez nekaj trenutkov se nama je pridružil Rasko. Vsi ostali turisti so namreč pobegnili v hotele ali restavracije, pod pomolom so vedrili le domačini… in midva. Z Raskom sva se kar tam zmenila za celodnevni izlet do otoka Mnemba in plavanje z delfini (skupaj s hrano in pijačo sva za izlet plačala 30 € na osebo).

Popoldne sva se dobila s Špelo in Patrickom. Skupaj smo si privoščili pozno kosilo in dolg sprehod po plaži. Z njima nama je bilo res fino, zato se je najino bivanje na Zanzibarju iz načrtovanih dveh tednov podaljšalo na tri. Ker so bili ravno takrat na otoku tudi Špelini starši, smo skupaj preživeli kar nekaj časa. Super je imeti nekoga, ki pozna otok in ti pokaže tudi kakšne skrite kotičke, ki jih sama sigurno ne bi našla.

Mnemba in plavanje z delfini

Zjutraj sva se odpravila na plažo, kjer naju je že čakal Rasko in nekaj drugih turistov. Do koralnega grebena ob otoku Mnemba smo se s čolnom vozili dobro uro. Vreme je bilo enkratno in res sem bila vesela, da sva se ravno za ta dan odločila, da greva snorkljat. Oprema za snorkljanje je bila vključena v ceno. Še dobro, da nama je ni bilo treba nosit s seboj. Je pa tukaj na tem mestu vredno opozorilo, da ni nujno, da imajo vsi na voljo dobro opremo. Lahko dobite očala, ki ne tesnijo ali pa vam sploh niso prav, o ujemajočih se dveh plavutkah lahko samo sanjate in ste veseli že, če dobite dve različni plavutki v vaši velikosti ipd. Skratka, midva sva imela srečo z opremo in zato je bila tudi izkušnja toliko boljša. Po več kot 20 letih sem se zopet potapljala, saj sem končno našla primerne čepke za moja ušesa, uporabljala pa sem tudi neoprenski trak, za vsak slučaj. Zaradi zdravstvenih težav moja ušesa namreč ne smejo priti v stik z vodo.

Otok Mnemba je v zasebni lasti, zato nanj ne moreš, razen če plačaš pregrešno drago nočitev (1600 € na osebo na noč, v času najinega obiska je bila cena celo 2200 € na osebo za 1 nočitev). Je pa koralni greben okoli otoka menda najlepše mesto za snorkljanje na Zanzibarju (če to drži, ne morem potrditi, ker nisem snorkljala nikjer drugje). Bilo pa je res rajsko! 50 odtenkov modre, sonce in tropsko sadje… kaj več, si nisem niti želela. Pa še v času najinega obiska ni bilo veliko turistov, Rasko že ve, zakaj smo štartali pred vsemi ostalimi ponudniki.

Po snorkljanju in malici smo se odpravili nazaj proti kraju Nungwi. Ves čas smo oprezali za delfini. Nekje v daljavi smo videli več čolnov, ki so bili zelo blizu skupaj in to je bil znak, da se tam nahajajo delfini. Napotili smo se tja. Tam pa sem doživela šok. Če bi vedela, da plavanje z delfini poteka tako, nikoli ne bi izbrala tega doživetja. Nekateri so v čolnih s prižganimi motorji dobesedno preganjali delfine in jim zapirali pot, da so turisti lahko potem skakali v vodo in plavali z njimi. Niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi skočila v morje, medtem ko okoli mene hrumi 15 čolnov, ki ne ugasnejo motorja, da jim delfini ne morejo pobegniti. Skratka, plavanja z delfini (mogoče ga je izbrati tudi posamezno, brez snorkljanja) ne priporočam zaradi več razlogov, tisti glavni pa je definitivno varnost (ljudi in delfinov).

Plavanje z želvami

Naslednji dan sva se selila v hotel v kraju Kendwa, zato sva zopet poklicala Cassima. Ker je bilo do prijave v hotelu še nekaj časa, sva ga prosila, da naju najprej zapelje do akvarija, kjer lahko plavaš z želvami. Na severu otoka sta 2 akvarija, kjer je to mogoče in veliko ljudi nama je reklo, da naj raje obiščeva Baraka akvarij, ker tam lepše skrbijo za želve (je nekakšno zavetišče za želve). Tudi Cassim je bil enakega mnenja. Obisk stane okoli 8 € na osebo. Želve, ki se nahajajo v naravnem akvariju (morska voda s plimo in oseko priteka in odteka v naravni bazen) so rešene in jih, ko si opomorejo, vrnejo nazaj v morje. Oskrbniki ti prinesejo morsko travo, s katero lahko hraniš želve, lahko pa tudi samo plavaš z njimi. Sama sem poskusila oboje. Ko sem vprašala, ali je mogoče, da me kakšna ugrizne, so mi rekli, da ne grizejo in so navajene plavati med ljudmi. No, trikrat lahko ugibate, kaj se je zgodilo nekaj minut pozneje. Ja, želva je zgrešila morsko travo, ki sem jo držala v roki in ugriznila v moj palec. Sicer je takoj, ko je ugotovila, da ne drži trave, popustila prijem in spustila moj palec, ampak rano sem pa kljub vsemu imela. Ker ni bilo nič hujšega, le površinska rana, sem jo samo razkužila in v dveh dneh se je zacelila. Kot opozorilo ostalim pa: “Pazi, kako držiš travo!”  😉

Takoj ko sva prispela do hotela (načrtno sva izbrala malo boljšega), sva se na recepciji dogovorila za pranje perila (da bo sigurno oprano in posušeno čez 2 dni, ko odhajava na naslednjo lokacijo). Nato pa odšla na plažo in na kosilo. Popoldne sva imela rezerviran izlet z ladjo ob sončnem zahodu (10 € na osebo) in kopanje. Čeprav je bilo vreme ves dan sončno, so se ravno v času sončnega zahoda prikazali oblaki. Je bila pa tradicionalna afriška glasba toliko bolj zanimiva.

Najlepša galerija, kar sem jih kdaj videla…

(naslednji dan sva tukaj naročila malo manjšo sliko leva, ki nama jo je slikar dostavil kar v hotel).

Naslednji dan sva ves dan preživela na plaži… z mangovim šejkom v roki, seveda! Zvečer sva šejk zamenjala za kokos in v objektiv ujela nekaj krasnih trenutkov. In spodnji lev je v pomanjšani različici z nama prišel v Slovenijo.

Po zajtrku sva bila dogovorjena s Cassimom, da naju pobere in odpelje do naslednje destinacije (med potjo pa se ustavimo še v farmi začimb). Ker ni utegnil, je poslal svojega prijatelja. In če se vrnemo nazaj na najino umazano perilo, naju je skoraj kap, ko sva se po zajtrku vračala do najine sobe. Vsa najina oblačila (tudi spodnje perilo!) so namreč še MOKRA in kot na razstavi visela na obešalnikih pred vsemi vrati v hotelu… Na recepciji sva slišala milijon izgovorov, zakaj se je to zgodilo in niso nama želeli vrnit denarja. Na koncu so nama sicer vrnili 4 € za sušenje, ampak sva vseeno morala spakirat mokra oblačila v potovalko. Ko sem želela objavit oceno oz. napisat »review«, sem ugotovila, da so v hotelu prav na hitro označili, da sva odpovedala rezervacijo in je izgledalo, kot da v hotelu sploh nisva bivala, vse z razlogom, da ne bi dobili slabe ocene. Hotel je imel drugače na Booking-u zelo dobro oceno in kljub velikemu številu komentarjev, skoraj nobenega slabega, zato sva ga tudi izbrala. Je pa iz tega nastala spet ena dobra štorija… tudi o tem, kako drugi perejo in sušijo najino perilo v javnosti.