Filipini (1. in 2. dan)

Prevoz, letala in letališča ter zamude

Letalske karte sem rezervirala sredi decembra na strani budgetair.com, ki je ponujala najugodnejšo kombinacijo. Za povratno letalsko vozovnico za dve osebi sva tako odštela 660€.

V ponedeljek zjutraj sva se v  Ljubljani vkrcala v GoOpti-jev kombi, ki naju je pripeljal do letališča Marco Polo v Benetkah. Ker sva želela prihraniti nekaj denarja, sva izbrala odhod z najdaljšim časovnim oknom (za povraten prevoz za 2 osebi sva plačala malo manj kot 100€) in tako na letališče prispela 5 ur pred vkrcanjem na letalo. V letališki restavraciji sva si za kosilo privoščila pico, ki žal ni bila preveč dobra. Nato sva dala v folijo zaviti najino prtljago (za nekaj metrov plastične folije v katero so zavili najina 2 popotniška nahrbtnika sva plačala 20€!!!) in jo oddala. Šla je svojo pot in nazaj sva jo dobila po več kot 30 urah potovanja.

Pogled na ekran z odhodi letal nama ni sporočil dobrih novic… letalo je namreč imelo 40 min zamude, midva pa povezan let (in samo 50 min za transfer). Končno je prišel čas, da se vkrcava. Med dobri 2 uri trajajočim letom sva prigriznila piščanca na žaru z zelenjavo in imela ravno dovolj časa, da si ogledava film Hotel Transilvanija.

Zaradi kasnejšega odhoda letala iz Benetk, ko sva že mislila, da bo najino lovljenje naslednjega letala v Istanbulu izgledalo kot v filmu Sam doma 2 (imela sva manj kot eno uro časa, da se skozi transfer prestaviva do drugih vrat, letališče pa tako veliko kot cel Kamnik), da bova tekla, kot zmešana, da ga ujameva, sva k sreči prispela ravno pravi čas (pilot je vozil malo hitreje in je nadoknadil kar nekaj časa). Vkrcala sva se na najbolj varno letalo (preverjeno glede na statistiko letalskih nesreč) Boeing 777 in na njem preživela 11 ur. Spala nisva nič, ker je bilo nemogoče najti udoben položaj, turbulenca pa nama je še dodatno oteževala počitek. Mogoče si bom za naslednji daljši let omislila uspavalne tablete (na Filipinih jih prodajajo v supermarketu :P). Sva pa pogledala nešteto filmov (med drugim tudi najnovejšega James Bonda, ki ga v Sloveniji še sploh ni v kinu – potovala sva februarja 2016) in opazovala začrtano pot leta. Letela sva nad Himalajo. Žal zaradi nočnega leta nisva videla Mount Everesta, kar pomeni, da bom morala enkrat v prihodnosti do Kathmanduja.

Ko sva končno priletela v Hong Kong naju je najprej presenetila temperatura… Po moje še v Sibiriji ni tako mrzlo! Kitajci nažigajo klimo na 10 stopinj in je dejansko zunaj letališča bolj toplo, kot pa notri. Ker sva potovala z nahrbtniki s seboj nisva želela nositi prevelike teže, zato sva se mrzlega februarja na pot odpravila zgolj z dvema puloverjema in softshell jakno (na žalost). Računala sva na to, da naju GoOpti odloži na letališču, potem pa tako ali tako ne bova več hodila zunaj vse do Manile, kjer bo že vroče.

Kot zanalašč sva morala na tem mrazu preživet več kot 5 ur! In za bonus sva dobila še dodatne pol ure čakanja na naslednje letalo… spet zamuda! Kljub temu, sem bila dobre volje 😉

5 ur je k sreči hitro minilo, saj imajo Kitajci poostrene nadzore tudi pri transfernih potnikih, ne pa kot recimo v Istanbulu, ko sva se izognila vsaki kontroli, ker sva jo tako ali tako opravila v Benetkah. Tukaj so naju pregledali kar dvakrat (preden sva z letala stopila na letališče in še enkrat, da sva lahko prišla v del letališča z vrati za naslednji let, čeprav nisva zapustila stavbe, ki je namenjena transferju in nisva prišla niti blizu stavbe, ki je namenjena vstopu v državo).

Vkrcala sva se še na zadnje letalo do rajskih Filipinov. Komaj sem že čakala, da pridem do hotela in se uležem v posteljo. Do postelje pa me je ločilo še nekaj ur (2 urni let, 1 ura za prevzem prtljage in pregled dokumentov ter skoraj 1 ura do hotela, čeprav je bil tik ob letališču).