Filipini (3. dan)
Prihod v Manilo in začetne težave z bankomati
Po skoraj 35 urah potovanja sva končno stala na trdnih filipinskih tleh. Po pristanku so nama izmerili temperaturo (ravno v tem času je naokoli razsajala ebola) in izpolnit sva morala en kup papirjev, da so nama sploh dovolili vstop v državo (vize za potovanja krajša od 30 dni ne potrebuješ, le ob prihodu na letališče moraš predložiti letalsko karto za odhod in izpolniti emigracijski listek).
Najin hotel je bil na zemljevidu 5 minut od letališča, dejansko sva ga videla, ko sva stopila do taksija pred letališčem, kljub temu pa sva za pot do tja porabila skoraj 1 uro. Malo zaradi obupnega filipinskega prometa (pa čeprav je bilo to sredi noči) in malo zato, ker sva se morala peljati precej naokrog. Ko sva prišla pred vhod pa ŠOK. Tam naju je čakal varnostnik, oborožen s puško, ki naju je usmeril proti rentgenskim vratom, prtljago sva morala dati drugemu varnostniku, ki jo je ponudil psu, da jo je prevohal. Ko je pes dal znak, da ne tihotapiva drog ali orožja, so naju še pretipali, da nimava mogoče kje pri sebi skritih prepovedanih stvari. Potem pa so nama končno dovolili vstopiti v hotel, ki sem ga rezervirala na strani booking.com. Okoli 3h ponoči sva prišla do sobe in kar padla v posteljo. Zjutraj sva prespala zajtrk, ker nisva slišala budilke.
Zbudila sva se v oblačno jutro in se odločila, da najprej poiščeva bankomat, ker imava s seboj samo nekaj dolarjev, tukajšna valuta pa je filipinski peso. In sva šla do sosednje stavbe, spet je sledil (za Filipine) običajen pregled osebnih stvari pred vstopom v stavbo. Bankomati so čudni, imajo 500 funkcij in zato sva skoraj diplomirala, da sva dvignila denar z računa.
Ker pa na otokih, kamor imava namen iti v naslednjih dneh nimajo bankomata in kartic ne sprejemajo, sva morala denar dvigniti z obeh računov. Na dan sva lahko dvignila vsak samo 180€ čeprav je najin dnevni limit na karticah 450€ (njihova mesečna plača je namreč 100€). Ko sem vstavila kartico v bankomat, vtipkala kodo in koliko denarja želim dvignit, mi je bankomat napisal, da imam nedelujočo ali blokirano kartico in ne morem dvignit denarja. Skoraj me je kap! V redu, pa pojdiva poiskat banko, da mi bo gospa na okencu dala denar… “Jah, ne bo šlo!” je rekla. “Denarja vam ne smem izdati, ker imate tujo bančno kartico (maestro in mastercard).” In ko sem že skoraj doživela živčni zlom, saj bi se nama zaradi te nevšečnosti podrl plan potovanja, sem našla en bankomat, ki celo sprejema tuje kartice in ti tudi brez težav da denar.
No in zaradi teh težav sva pristala v njihovem največjem nakupovalnem središču – Mall of Asia (ker naju je gospa na banki poslali tja, češ da imajo tam banke za tujce). Ko misliš, da je BTC City velik in stopiš v to ogromno stavbo, ki je velika kot vse stavbe v BTC-ju, šele vidiš kako majhna je Slovenija. Kupila nisva nič, ker imajo enake cene kot pri nas, prodajajo pa samo dobre in drage znamke. Sva pa šla kupit sadje, ker nama zaradi utrujenosti in vročine ni dišalo jest nič drugega. Za kosilo sva tako imela mangov smoothie, za večerjo pa banane, ki imajo čisto drugačen okus kot tiste, ki se dobijo pri nas! Njihova ustekleničena voda je zanič, kot bi pil postano deževnico, zato sva se preventivno držala vode Evian, ki je bila 10x dražja, kot njihova.
