Filipini (19. dan)

Odhod domov

Ko sva se zjutraj zbudila, sva spakirala stvari in vrnila ključe stanovanja. Pred blokom sva se poslovila od Filipinke in ujela taksi, ki naju je odpeljal do letališča. Izkušnjo iz tega taksija bi z veseljem izpustila na tem potovanju. Vedno, ko sva se vozila s taksiji sva preverila, ali ima klimo, kar je bilo napisano na vratih. Tudi tokrat je taksi imel napis, vendar je bila klima pokvarjena. Ker je bilo ob 12ih strašansko vroče sem zavihala hlače. Na letalih je zaradi klime precej hladno, zato sem potovala v dolgih pohodniških hlačah, ki se lahko zavihajo v hlače do kolen.

Nekje na polovici poti do letališča (po 20 min vožnje) smo padli v gnečo na avtocesti in se premikali po polžje. Začutila sem, da mi nekaj leze po nogi, nisem se obremenjevala s tem, žužka sem preprosto frcnila na tla in naprej skozi okno opazovala mesto. Čez nekaj trenutkov je bil žužek spet na moji goli nogi. Tokrat sem ga bolje pogledala in ugotovila, da je ščurek. Spet sem ga frcnila na tla. Ko pa sem pogledala po avtu, ni bil samo eden… bilo jih je milijon. Ker je avto stal pri miru, so prilezli izza obloge na vratih in lezli vsepovsod. Ko pa smo se začeli premikati, so se zopet poskrili nazaj za oblogo.

Čeprav nisem občutljiva in se ščurkov ne bojim, je bila tale izkušnja čisto odveč. Se mi kar naježi koža, ko samo pomislim na količino žužkov, ki so lezli po avtomobilu. Po 30 min odganjanja ščurkov, sva končno prispela do letališča. Najprej sva pregledala vso prtljago, da se nebi kakšen ščurek skril k zadrgi in bi ga za spominek pripeljala s seboj v Slovenijo. 

Mednarodno letališče v Manili

Na letališču v Manili so imeli poostrene nadzore. Brez letalske karte te sploh ne spustijo na letališče. Takoj pri vhodu poteka rentgenski pregled prtljage. Midva sva takoj po njem zopet zavila v folijo vso najino prtljago. Tokrat sva za 1 kovček in 2 popotniška nahrbtnika plačala 5 €. Da prideš do čakalnice moraš zopet opraviti rentgenski pregled. Preden se vkrcaš na letalo pa sledi še en pregled (poleg tistega običajnega, ko pogledajo letalsko karto in osebni dokument).

Letela sva do letališča Hong Kong, od tam naprej v Istanbul in nazadnje še do Benetk. Pot se je tokrat vlekla še bolj, saj nismo leteli čez Himalajo ampak po daljši poti okoli. Trajala je več kot 12 ur. Poleg tega mi je bilo na letalu slabo, ker nisem jedla nič pametnega, pa še utrujena sem bila, ker na letalu pač ne morem spati. Občudujem tiste, ki lahko. 

Skratka, po več kot 33 urah potovanja (s 3 različnimi letali) sva priletela v Italijo. Tik pred pristankom smo naleteli na zelo močno turbolenco in nas je kar konkretno premetavalo. Nato pa smov nekem trenutku začeli prosto padati. Čeprav vem, da je to trajalo samo nekaj sekund, se je meni zdelo kot cela večnost. V tistem trenutku (ko začnejo potniki kričati) se ti odvrti najbolj črn možni scenarij in od tega poleta dalje me je strah letenja. Takrat mi je bilo vseeno na katerem letališču pristanemo, samo da čimprej stopim na trdna tla!

Po pristanku v Benetkah naju je že čakal GoOpti-jev kombi za prevoz do Ljubljane.

Upam, da se še kdaj vrnem…