Filipini (17. in 18. dan)

BANAUE in riževe terase

Zjutraj nisva imela časa za zajtrk, zato sva po poti pojedla božanske jogurtove piškotke, ki sva jih kupila zvečer. Sledila je adrenalinska vožnja od Sagade do vasi Banaue, ki je trajala približno 2 uri (70 km). Ko sva mislila, da sva glede vožnje na Filipinih doživela že vse, sva bila deležna še plazovite ceste, speljane visoko v gorah in ob prepadih.

Na fotografiji sta vidna dva plazova čez cesto (levo zgoraj), na nekaterih odsekih pa si celo videl, kako je plaz odnesel zemljo pod asfaltom, ki je zato prosto visel nad prepadom… in mi smo se peljali čez! Ja, res adrenalinska vožnja.

Vožnja na Filipinih

Iz avtomobilov se kadijo črni oblaki dima, filtrov verjetno sploh nimajo… Glede filipinskih voznikov je pa takole: občutka za vožnjo sploh nimajo (plin do dna, zavora do konca). Ovinke sekajo tudi če so nepregledni (pred vsakim potrobijo in če jim nihče ne potrobi nazaj, ovinek odpeljejo po nasprotnem pasu). Enak sistem je pri prehitevanju, prehitevanje v škarje je na dnevnem redu vsaj 1x na uro. Ponoči po avtocestah vozijo s prižganimi dolgimi lučmi, tudi če imajo pred seboj vozilo (zato, da tisti pred njim ve, da ima nekoga zadaj). Ko gredo prehitevat, požmrkajo z dolgimi lučmi (da tisti spredaj ve, da ga bo nekdo prehitel). Semaforjev ne upoštevajo, razen če v križišču stoji policist in s puško meri v voznika, ki stoji pred rdečo lučjo. In navadno takrat, ko se policist obrne stran, voznik odpelje skozi rdečo.

Izpit opraviš, če znaš prižgat avto. Smerniki sodijo k dodatni opremi, ki jo sicer imajo, vendar ne uporabljajo. Tudi drugi cestno-prometni predpisi ne veljajo. Če ne izsiljuješ, ne prideš nikamor. Občutka za prestavljanje nimajo, da bi pa vedeli v kateri prestavi se peljati v klanec in po njem, pa tudi nimajo pojma. Po res hudih klancih navzdol smo se s kombijem vozili v 5. prestavi in ves čas zavirali, da se nismo peljali prehitro. Na vrhu vsakega klanca smo srečali napis CHECK BRAKES! Verjetno ne vedo, da če prestaviš v nižjo prestavo, motor pomaga pri zaviranju…

Banaue

Ko smo prispeli v Banaue, smo se najprej ustavili v turistični pisarni, kjer smo najeli vodiča do Tappiya Waterfall (800PHP). Prisedel je v naš kombi in nas vodil do Batad saadle, kjer smo parkirali. Sledil je spust do riževih teras.

Malo pred restavracijo Simon’s Viewpoint Inn smo plačali okoljsko dajatev (50 PHP na osebo), ki naj bi poskrbela, da se riževe terase vzdržujejo in obnavljajo, ter ohranjajo za naslednje rodove, čeprav so turistično zelo obremenjene. Žal smo bili priča temu, da se mladi vaščani raje odločajo, da postanejo vodiči, ker je to zanje lažji in boljši zaslužek, kot pa da bi sadili in želi riž ter skrbeli, da se terase ne zarastejo z grmovjem in ohranijo v prvotni obliki. Riževe terase Banaue so od leta 1995 na Unescovem seznamu svetovne dediščine.

Na kiosku smo našli nalepko Slovenske zastave…

Kljub rahlemu pršenju dežja je bil razgled enkraten. Velikost riževih teras Ifugao pa fascinantna. V dolini je vas Batad.

Sledil je spust po nešteto stopnicah. Od blizu smo lahko opazovali, kako vaščanke sadijo riž.

Slap Tappia

Naš cilj je bil slap Tappia, zato se nismo spustili do vasi Batad ampak smo prečili riževe terase. Ker so eno od kamnitih poti, po katerih vodiči vodijo turiste pravkar betonirali, smo morali hoditi po blatni in zelo spolzki poti. Imela sem pohodniške čevlje in kar dober oprijem na blatu, zato sem brez večjih težav premagala pot. Jeng-ina družina ni imela te sreče, saj so se na pot odpravili v supergah. Trem je zdrsnilo in so padli v vodo.

Od Batad saddle do Tappia Waterfall smo hodili približno 1 uro. Stopnice so bile zaradi jutranjega dežja precej spolzke, hojo pa je oteževala še višina stopnic, saj so bile stopnice visoke 40 cm (do kolen). Pri slapu smo si malo odpočili, potem pa nas je čakal naporen vzpon. 

Do vasi smo hodili 45 min, potem pa še 1 uro do Simon’s Viewpoint Inn-a, kjer smo jedli kosilo.

Manila

V kioskih ob poti so prodajali tudi majice z napisom: Yeees, I survived Batad rice terraces! Na poti navzdol se mi je napis zdel čisto pretiran, po zelo naporni poti navzgor, pa se mi je zdel čisto realen ;). Bolele so me vse mišice, tudi tiste, za katere sploh nisem vedela, da jih imam!

Popoldne, okoli 4ih smo se v vasi Banaue poslovili od vodiča in nadaljevali pot nazaj proti Manili, kjer naju je čakalo stanovanje v 10. nadstropju. Vozili smo se po drugi poti (naredili smo krožno pot). Do Manile je bilo 370 km, ki naj bi jih prevozili v 7 urah. Žal so nas na poti spremljali zastoji in več kilometrske kolone tovornjakov. Ti prevažajo zelenjavo z gorske regije v prestolnico (večina hrane, ki se znajde v supermarketih je namreč pridelana ravno v gorski provinci). Ob poti smo se ustavili tudi na tržnici, kjer sva kupila 5 kg riža, ki sva ga pripeljala v Slovenijo. Pot smo prevozili v 12 urah, v stanovanje sva tako prišla sredi noči. Privoščila sva si dolg spanec in prespala zajtrk.

18. dan (Manila)

Zadnje popoldne na Filipinih je bilo namenjeno nakupovanju. V supermarketu sva kupila najboljši filipinski rum Don Papa in nove superge za udobnejše potovanje domov (na Filipine sem prišla v pohodniških). Kupila sva še kovček, v katerega sva spravila spominke (beri: hrano in pijačo). Na pošto sva odnesla kartice (ker to se pač vedno počne zadnji dan) in zopet uživala v hrani v restavraciji Max’s.