Filipini (5. dan)
Dan namenjen potovanju do otoka Mindoro
Zjutraj sva se (glede na to, da sva na počitnicah) zbudila že zelo zgodaj, ob 7ih. Ker penzion ni ponujal zajtrka, sva se odločila, da se peš odpraviva v kavarno Starbucks, kjer bova v miru spila kavo in si privoščila nekaj za pod zob. Kava je bila veliko boljša kot tista instant zadeva, ki ji Filipinci pravijo kava, še vedno pa ni imela tistega pravega okusa, ki sva ga navajena od doma. Žal sva bila nad izbiro hrane kar malo razočarana, saj so ponujali samo tortice, midva pa sva si želela za zajtrk jesti kaj drugega. Kljub temu je bil pogled vreden občudovanja in tudi tortice niso bile tako slabe.
Sledilo je pakiranje in vožnja s triciklom do prve postaje Jeepney-a. Čeprav nama je voznik ponujal prevoz do Tanauana, sva ga zavrnila, saj je vožnja z Jeepney-em veliko cenejša in bolj udobna. Na Jeepney-u sva srečala zelo zgovorno domačinko, ki naju je seveda zaslišala od kod prihajava in je tudi vedela, kje Slovenija leži. Razlog za to je bil, da je bila v Nemčiji (na obisku pri sinu, ki se je tam šolal). Izstopili smo na isti postaji. Ker se nama ni niti sanjalo, kje je avtobusno postajališče, nama je vse razložila in naju tudi pospremila. Že od daleč je videla, da se potniki vkrcavajo na avtobus in nama svetovala, da pohitiva, saj bi drugače morala precej časa čakati na naslednji avtobus. Na hitro sva se ji zahvalila za prijaznost in pomoč in z vso prtljago tekla do postaje. K sreči naju je opazil sprevodnik in vozniku preprečil, da bi nama zaprl vrata pred nosom. Sledila je vožnja do pristanišča Batangas.
V nekem lokalu s hitro prehrano sva si privoščila kosilo in pohitela v pristanišče, kjer sva kupila vozovnici za malo večjo Bangka ladjico, ki naju je odpeljala na otok Mindoro. Vedno ko sem bila na ladjici, sem se čudila, kako se sploh še drži skupaj, saj je bila večina Bangk zvezana z vrmi, ki jih mi uporabljamo za sušenje perila.
Nastanila sva se v Tamaraw Beach Resortu, ob plaži Aninuan, ki se nahaja v Puerto Galeri. Za prvo noč sva dobila sobo v hotelu, ker nisva imela nič rezervirano vnaprej. Želela sva ostati še kakšen dan, saj nama je bilo tukaj všeč, zato sva se zvečer na recepciji dogovorila še za naslednji dan in dobila čisto svojo hiško na plaži. V resortu sva srečala še 3!!! slovenske družine. Kakšno presenečenje.
Takoj ko sva se nastanila sem se lotila pranja perila, na roke seveda, da sem se zlila z okolico 😉 čeprav je bilo to precej težko, saj sem bila (kljub dobremu metru in 60 centimetrov) višja, kot marsikateri domačin. Ja, oblačil sva imela samo za en teden, drugače jih ne bi spravila v nahrbtnike. Človek kar malo pozabi, kako je razvajen, ko ves čas perilo pere pralni stroj.
