Filipini (6. dan)

Zdravstvene težave in nenačrtovano podaljšanje bivanja na otoku Mindoro

Četrti dan na Filipinih ni potekal po najinih pričakovanjih. Žiga se je zbudil v bolečinah in po pogovoru s prijateljico, ki je zdravnica, sva ugotovila, da stvar ni tako nedolžna, kot je videti na prvi pogled. Takoj sva kontaktirala zavarovalnico in se dogovorila za pregled pri zdravniku, čeprav se nama ni niti sanjalo, kam naju bodo poslali in kako daleč se bova morala vozit. 

Peti dan sva bila dogovorjena z zdravnikom v diagnostičnem centru. Pred hotelom sva ujela tricikel in se odpeljala v neznano. Voznik naju je pripeljal pred bolnišnico, ki je izgledala (vsaj navzven) zelo lepo urejena. Vstopila sva in govorila z vratarjem, ki nama je povedal, da to ni diagnostični center in sva prišla na napačno mesto. Poslal naju je nekaj stavb naprej, kamor naju je odpeljal voznik tricikla, s katerim sva se dogovorila, da naju bo počakal in odpeljal nazaj v hotel. Žal je bila naslednja stavba, kamor sva morala, kot poljska bolnica. Sva morala kar zbirati pogum, da sva vstopila, saj je bila higiena za bolnišnične razmere v Sloveniji čisto na psu. V notranjosti urgence so letale ose, po tleh lezle mravlje in ostale žuželke, vrat sploh ni bilo…

Skratka, Žiga je preživel mučenje pri zdravniku (ne zaradi zdravnika samega, ker je bil ta v redu, ampak zaradi zdravstvenih težav) in se od poljske bolnice poslovil z goro antibiotikov in protibolečinskih tablet. Po povratku v hotel, sva se zato odločila, da spremeniva najine načrte in za vsak slučaj raje ostaneva tukaj še nekaj dni.

Sama sem zelo trpela, ko sem morala nekaj dni ležati na plaži, pod slamnatim senčnikom in piti mangov shake ter hoditi v masažni salon na odlično masažo, ki je bila povrh vsega še zelo poceni – 8€ za eno uro 😀

Žigovo stanje se je po antibiotikih hitro izboljšalo, zato sva raziskovala bližnjo okolico, se sprehajala po plaži, opazovala živali v morju in spoznavala filipinsko kulinariko.

Za zajtrk sva v hotelu imela na voljo tradicionalni filipinski zajtrk (z rižem) ali ameriškega. Ker sama nisem ljubiteljica riža (človek bi se vprašal, kaj potem delam v deželi, kjer jedo riž pri vsakem obroku… hja, kdo bi vedel zakaj me je pot zanesla ravno tja! Priznam, da me je malo skrbelo, da ne bi prišla nazaj s poševnimi očmi, ampak sem preživela tudi to goro riža) sem se ga pa izognila, če se je le dalo in zato sem izbrala ameriški zajtrk. Palačinke z javorjevim sirupom (le kdo bi se jim lahko uprl), flambirano slanino (ki sem jo z veseljem odstopila Žigu, ker mi nekako ne paše k palačinkam) in jajci na oko (a sem že omenila, da sem zelooooooo pogrešala kruh!). Žiga se je držal lokalnega zajtrka (riž in različno meso). Za kosilo zopet božanski Pancit Canton (rezanci z zelenjavo, ena redkih jedi brez riža :D) obvezno pri vsakem obroku mangov shake – sva poskusila tudi druge okuse, vendar je mangov zmagal. Za večerjo pa Fruit lumpia (sadje v ovoju).

Do zdaj še nisem omenila filipinskih tušev s toplo vodo. V vseh hotelih so imeli takšne tuše, samo, da so v bolj fensi šmensi hotelih ti grelniki malo bolj skriti in so zato bolj podobni našim. Mislim, da bo fotografija povedala več kot 1000 besed … voda in elektrika skupaj.

Vreme na otoku Mindoro nama ni bilo najbolj naklonjeno. Čeprav sem končno prišla do plaže, se nisem nič kopala zaradi visokih valov, Žiga pa se je kopanja izogibal zaradi zdravstvenih težav, čeprav so ga valovi zelo mikali (zaradi vsakodnevnih krajših neviht so bili nekateri visoki kot jaz). Dež na Filipinih ni tako neprijeten, kot pri nas, saj je topel in navadno ga je hitro konec. Bilo je okoli 23°C, ravno prav, ne prevroče in ne prehladno. Komarjev nisva srečala (še dobro, saj nisva jemala antimalarikov).

Ko sva delala okviren načrt potovanja, se je na njem znašel tudi otok Palawan. Mislila sva, da se bova po ogledu vulkana Taal vrnila v Manilo in odletela tja. Ko pa sva prvi dan v Manili iskala letalske karte (ker naj bi bile cenejše, če se jih rezervira tam) sva ugotovila, da so čisto predrage za najin proračun, zato sva pristala na otoku Mindoro, odkoder sva želela z ladjo do Coron Island-a in naprej na Palawan. Domačini so nama pot odsvetovali, saj naj bi bila zelo nevarna, zato sva raje opustila to idejo in se (tudi zaradi boljše zdravstvene oskrbe) odločila skočiti na bolj turističen otok Boracay. V resortu sva imela hiško rezervirano še za eno noč, zato sva se 6. dan odpravila v raj za potapljače.