Filipini (4. dan)

Tagaytay City in vulkan Taal

V Manili je bilo preveč gneče, zato sva se naslednji dan z avtobusom odpravila v Tagaytay City (cena vozovnice je bila 120 PHP po osebi, kar je znašalo okoli 2,5€). Več kot 2 uri trajajoča vožnja je hitro minila, saj se je na avtobusu ves čas nekaj dogajalo (na vsaki postaji so na avtobus prišli ulični prodajalci prigrizkov in že samo opazovanje najrazličnejše hrane, ki so jo ponujali je bilo pravo doživetje). Na avtobusu je bil zelo prijazen sprevodnik, ki nama je predlagal postajo, na kateri naj zapustiva avtobus, da bova najbližje hotelom, saj bi drugače šla do glavne postaje.

Kot je običajno za Filipine, na avtobusnih postajah čakajo vozniki triciklov, zato sva se z njim odpeljala do hotela oz. penziona, ki so ga priporočili v vodiču Lonely Planet, ki je bil najin zvest sopotnik. 

Ker sva v Tagaytay prispela dopoldne, sva se najprej odpravila na tržnico in bolšji sejem. Spotoma sva si privoščila kosilo v restavraciji, ki jo je priporočal TripAdvisor. Jedla sva lokalno jed Pancit Canton, za osvežitev pa sva si privoščila mangov shake. Kasneje sva našla tudi masažni salon in si oba privoščila 60 minutno masažo, za katero sva plačala celih 5€ (250 PHP za dve osebi).

Pred salonom sva za rokav pocukala voznika tricikla, ki naju je odpeljal v Talisay, kjer sva se z ladjico (Bangka) odpeljala do vulkana Taal.

Povratni prevoz z ladjico do vulkana je bil zelo drag (okoli 40€), ker nisva barantala z domačini, pa tudi nobenega drugega turista nisva srečala, da bi si z njim delila ladjico in tako zmanjšala stroške. 

Ob vznožju vulkana sva plačala okoljsko takso in se spretno izognila prepričevanju domačinov, da bi jezdila do vrha (konji so bili namreč tako podhranjeni, da bi verjetno lažje midva njih vlekla do vrha, kot oni naju). Žal je vse več lenih turistov, ki se jim ne ljubi pol ure pešačiti v klanec za čudovit razgled in bi se še najraje na vrh odpravili z jeklenimi konjički, ohlajenimi na prijetnih 21°C, ker pa to ni mogoče, se zadovoljijo tudi s koščenimi konjički, ki jih domačini silijo, da tečejo do vrha, ne glede na zunanjo temperaturo.

Pot se je sprva vila skozi grmičevje in se ves čas rahlo vzpenjala, zato bi jo zlahka premagali tudi tisti brez kondicije. Višje, pa sva lahko ob njej občudovala skale, izpod katerih se je vil dim, ki ga je spremljal vonj po žveplu, saj je Taal še vedno aktiven ognjenik.

Na vrhu naju je pričakal krasen pogled v krater, poln vode. Naužila sva se še zadnjih sončnih žarkov in se pozno popoldne vrnila v penzion.