Grčija (9. - 11. dan) - Drevica-travels

9. dan (Sarandë – Budva)

V ceno namestitve sva imela vključen tudi zajtrk, ki nama ga je lastnica postregla na plaži. Takoj, ko je začela na mizo nositi hrano, se je okoli nabrala množica mačk. Preblizu si niso upale, ker je pod mizo počival Onix, so bile pa bolj pogumne pri naslednji mizi, kjer sta sedela gosta iz sosednje sobe, saj so kar skočile nanjo. Lastnica namestitve jim je na vrtu nastavljala hrano in po tem sklepam, da so vsaj nekatere njene.

Po povprečnem zajtrku sva se odpravila na pot proti Budvi. Do tja sva imela 431km vožnje (7h 30min). Ceste po Albaniji so kar luknjaste (enkrat sva skoraj zapeljala v kanalizacijski jašek brez pokrova) in policijske kontrole zelo pogoste, zato sva za pot potrebovala več časa. Malo pred mestom Drač sva se ustavila in si v kiosku privoščila hamburger, v trgovini pa kupila vodo in piškote. Po poti sva imela še dva postanka na postajališčih, da si je Onix lahko pretegnil tačke. Zopet sem bila šokirana nad količino smeti ob poti, da o smeteh na postajališčih sploh ne govorim. Nekako me Albanija ni najbolj navdušila, čeprav ima zelo lepe plaže. Mogoče ji kdaj v prihodnosti namenim drugo priložnost, čeprav imam na seznamu še veliko drugih držav, ki bi jih rada obiskala.

Budva

Do Budve sva prišla okoli 19. ure. Najina soba se je nahajala v bloku, ki je imel podzemno parkirno garažo in v pritličju se je nahajala trgovina. Ko sem obvestila namestitev o tem, da prideva s 40kg psom, sem dobila odgovor, da je njihovo stanovanje sicer bolj primerno za manjše pse, ampak če naju ne moti, da ima Onix manj prostora, sva dobrodošla. Vedela sem, da bo Onix spal na svoji odeji in ne potrebuje veliko prostora, zato sva se vseeno odločila za to namestitev. Ko sva videla sobo, sva bila prijetno presenečena, saj sva pričakovala majhno sobico, dobila pa sva prostorno stanovanje. V trgovini sva kupila nekaj hrane za večerjo in zajtrk ter odšla na sprehod z Onixom.

10. dan (Budva – Biograd na Moru)

Naslednji dan sva po zajtrku vrnila ključe stanovanja in se odpeljala do obale. Parkirala sva na parkirišču, ki je imelo električno polnilnico (brezplačno), vendar je bila na žalost v okvari. Sprehodila sva se po promenadi in kupila spominke. Moram priznati, da mi je bila Budva kar všeč.

Očarljivi Kotor

Nadaljevala sva proti Kotorju. Že prej sva se odločila, da se bova tokrat odpeljala okoli kotorskega zaliva (ne pa ga prečkala s trajektom, kot sva to storila prejšnjič). Parkirala sva na parkirišču v bližini marine, ob Parku Slobode (0,8€/uro) in se peš sprehodila do starega mestnega jedra. Naravna in kulturno-zgodovinska regija Kotor se nahaja na Unescovem seznamu svetovne dediščine in je vsekakor vredna ogleda. Po mestu sva se sprehajala slabi dve uri, čeprav bi glede na zanimivosti z lahkoto ostala tudi dlje. Čakala naju je še dolga pot, zato si nisva mogla privoščiti prav dolgega postanka. Se pa v Črno goro definitivno še vrneva.

Perast

Zapeljala sva se okoli kotorskega zaliva (bolj natančno okoli bokokotorskega zaliva) in se ustavila v vasici Perast, kjer sva opazovala dva majhna otočka, Sveti Juraj na katerem se nahaja benediktinski samostan in Gospa od Škrpjela, ki je umeten otok in so ga nasipali kar 250 let ter na njem zgradili cerkev. Zelo sem vesela, da sva se zapeljala naokoli, ker so bili razgledi res fantastični.

Do Biograda na Moru sva imela še 400km vožnje. Pot je potekala brez posebnosti, le na meji med Črno goro in Hrvaško sva morala malo počakati. Se nama je policist prišel opravičit in povedal, da imajo težave. Kasneje se je še pohecal z nama, če sva bila na medenih tednih v Črni gori in Sebastijana malo podražil, kaj čaka 😉

Dolina reke Neretve

Odločila sva se za obmorsko pot mimo Dubrovnika in Neum-a (BiH), kjer sva zopet natočila gorivo (ker je bilo bistveno cenejše kot na Hrvaškem). Naslednji postanek sva naredila v dolini reke Neretve, kjer sva si privoščila tudi pozno kosilo. Jedla sva ribe z žara (orado in jeguljo). Zaradi Onixa sva sedela na terasi in sčasoma se je pojavilo vedno več komarjev, zato sva odšla hitreje, kot bi si želela (tudi sprej proti komarjem ni pomagal). Ko sva vprašala natakarja, če je vedno toliko komarjev, se je pohecal, da so to njihovi hišni ljubljenčki. V restavraciji sva dobila tudi sveže nabrane mandarine. Nato pa nadaljevala pot. Pozno zvečer sva prispela do namestitve. Rezervirano sva imela hiško z velikim dvoriščem. Zvečer sva z Onixom odšla samo še na sprehod ob obali in padla v posteljo.

11. dan (Biograd na Moru – Kamnik)

Naslednji dan sva se ustavila v trgovini in kupila rogljičke za zajtrk. Vreme ni ravno obetalo, zato sva se odločila za malo bolj zgoden odhod domov. Vračala sva se po obalni cesti in na avtocesto zapeljala malo pred Reko. Promet je bil tekoč, le na mejnem prehodu Jelšane je bila gneča. S polnimi baterijami sva se po 10 dneh sonca, prevoženih 3140km in 59 urah vožnje vrnila domov v dež.