Malta (3. do 5. dan)
3. dan (otoka Comino in Gozo)
Zjutraj sva v hotelski restavraciji pojedla zajtrk in skočila na avtobus do pristanišča Cirkewwa. Po dveh dneh nisva imela več težav z vožnjo po levi strani in sva bila že prava eksperta za potovanje z avtobusi. Žal nisva nikjer videla starinskega malteškega avtobusa, saj so pred leti zamenjali celotno floto.
Otok Comino
V pristanišču sva kupila vozovnico za otok Comino in Gozo (13€/osebo) in se vkrcala na ladjico. Ko smo pripluli do Modre lagune skoraj nisem mogla verjeti svojim očem. Voda je bila kristalno čista in odtenek modre naravnost božanski. Nobena fotografija ne more opisati lepote otoka Comino in njegove sanjske plaže. Ker je plaža zelo znana se je na njej nahajalo kar precej turistov, ki jih v prejšnjih dneh nisva opazila. Ne predstavljam si, kako oblegan je otok poleti oziroma v vrhuncu sezone.
Ob plaži je bil postavljen kiosk s pijačami, zato sva pokukala vanj. Premamil naju je vonj po svežem sadju in tako sva kupila koktejl Blue lagoon, ki so nama ga postregli kar v ananasu.
Po tem majhnem otočku sva se sprehodila do stolpa Svete Marije, se povzpela nanj in občudovala razgled. Sonce naju je prijetno grelo, bilo je približno 21°C, ravno prav za raziskovanje skritih kotičkov. Ko sva se vrnila do Modre lagune, sva si privoščila še en koktejl in uživala na plaži medtem ko sva čakala na ladjico, ki naju je odpeljala naprej do otoka Gozo.
Otok Gozo
V pristanišču sva poiskala avtobus (7 dnevna vozovnica velja tudi za prevoze po otoku Gozo) in se odpeljala do mesta Qala. Po kratkem sprehodu skozi mesto sva zavila proti razgledni točki od koder se je razprostiral razgled na otoka Comino in Malto.
Naredila sva nekaj fotografij ter se napotila proti mlinu na veter. Ogledala sva si ga z ulice in nadaljevala sprehod med nasadi limon.
P
ot se je kar strmo spuščala in prišla sva do plaže San Blas Beach. Bila sva njena edina obiskovalca in ker sem imela s seboj kopalke, sem se pogumno podala v vodo. Voda je bila ledeno mrzla, zato sem hitro zaključila z namakanjem.
Vrnila sva se do vasi in se z avtobusom odpeljala do mesta Victoria, kjer sva presedla na drugega, ki naju je pripeljal do ruševin Azurnega okna. Včasih je bil ta naravni kamniti most glavna znamenitost otoka, danes pa si tam lahko ogledaš samo še njegove ruševine. Kljub temu je okolica čudovita, zato priporočam obisk.
Sedela sva na obali in opazovala sončni zahod, nato pa se odpravila na postajo, kjer je že čakalo veliko ljudi, saj je bila to zadnja vožnja avtobusa s te postaje. Čakala sva in čakala, avtobusa pa od nikoder. Tudi ostali turisti so se že začeli spraševati, kje je in če smo ga mogoče zamudili ter bomo morali pešačiti do druge postaje (2km stran). Ker se nama ni nikamor mudilo, sva se odločila še malo počakati in avtobus je prišel s 30 minutno zamudo.
Mesto Victoria
Peljala sva se nazaj do Victorie, potem pa imela kar nekaj časa do odhoda avtobusa, ki vozi do pristanišča, zato sva se še malo sprehodila po mestu. V pristanišču sva kupila vozovnico za trajekt (5€/osebo) in se vrnila na Malto.
Avtobus sva zapustila v Xemxiji in šla na večerjo. Poskusila sva njihovo tradicionalno jed – dušenega zajca. Do hotela sva se pozno zvečer vrnila peš.
4. dan (Blue Grotto, Marsaxlokk, St Peter’s Pool)
Najprej sva se odpeljala do Vallette, tam prestopila na naslednji avtobus in izstopila na postaji ob razgledni ploščadi nad Modro jamo. Z razgledišča jama s svojimi oboki izgleda veličastno.
Spustila sva se do obale in kupila vstopnici za ogled jame z ladjico (8€/osebo). Malto sva obiskala v nizki sezoni zato obiskovalcev ni bilo prav veliko. Morala sva malo počakati, da se nas je nabralo dovolj za en čolniček. Odpeljali smo se in si ogledali več jam. Voda je bila kristalno čista in kljub veliki globini se je videlo do dna. Jama je ime dobila po barvi vode, ki se ob sončni svetlobi blešči nebesno modro. To je posledica modrozelenih alg s katerimi so prekrite stene. Priporočam ogled v dopoldanskem času, saj so takrat barve najlepše.
Marsaxlokk
Po ogledu Modre jame sva se odpeljala do Marsaxlokk-a, ki slovi kot majhna ribiška vasica, znana predvsem po svoji tržnici. Že takoj po prihodu so nama pozornost pritegnili pisani čolnički, ki so res lepa popestritev.
Odločila sva se, da si najprej privoščiva kosilo. Usedla sva se v restavracijo in naročila same morske dobrote: ostrige, klapavice in jastoga. Hrana je bila zelo okusna in predvsem sveža. Ribe, ki so jih imeli razstavljene na ledu (in si si lahko sam izbral, katero ti pripravijo) so verjetno ponoči še plavale v morju.
Sledil je sprehod po vasici, ogled tržnice in sladkanje s Kannoli-ji. Čeprav sva oba nepoboljšljiva sladokusca, so bili Kannoli tako sladki in nasitni, da nisva zmogla pojesti niti vsak enega.
St Peter’s Pool
Ker sva bila v bližini St Peter’s Pool-a, sva si ogledala še to znamenitost. Do tja vodi prijetna sprehajalna pot, kopanje v »bazenu« pa sem z lahkoto preskočila, saj so valovi močno butali v skale. Namesto tega sem raje namakala noge v 1000 majhnih bazenčkih, ki se z morsko vodo napolnijo ob plimi ali močnih valovih, sonce pa vodo v njih prijetno ogreje. Počakala sva sončni zahod in se odpravila do hotela.
5. dan (Malta – Trst – Kamnik)
Zadnji dan sva si privoščila pozen zajtrk, spakirala stvari in se odjavila iz hotela. Ker avtobusi v nedeljo vozijo bolj redko, sva se odločila da odideva naravnost na letališče, saj nisva čisto točno vedela koliko časa bova potrebovala in nisva želela zamuditi. Imela sva srečo, saj so bili vsi avtobusi točni in tako sva na letališče prispela kar 2 uri in pol pred vzletom.
Ko sva vstopila, sva najprej opazila ogromno plakatov, ki so opozarjali na ravnanje glede korona virusa, ki jih v sredo tam še ni bilo. Na hitro sem pokukala novice in ugotovila, da so se v Italiji začele poostrene kontrole na letališčih, vendar letalski promet poteka nemoteno. Pospravila sem telefon, se udobno namestila v senco na opazovalni ploščadi na strehi letališča in počakala na vkrcanje. Tudi tokrat je vse potekalo brez posebnosti.
Let je bil prijeten, brez turbulence. Vse do Italije smo leteli v soncu. Pri spuščanju pa smo se morali spustili skozi 4 sloje oblakov. Razgledi so bili fantastični, pristali pa smo v oblačnem vremenu.
Poostreni ukrepi na letališču
Sledila je kontrola dokumentov, tam pa šok. Pred seboj sem zagledala množico ljudi v skafandrih, ki so nas usmerjali v več kolon. Postalo mi je izjemno neprijetno, saj nisem vedela, kaj točno sledi in ali sta tati in nona uspela priti čez mejo, saj nismo govorili odkar sva se vkrcala na letalo. K sreči je sledilo samo merjenje telesne temperature in letališče sva zapustila brez dodatnih komplikacij. Na parkirišču sta naju že čakala tati in nona in brez težav smo se vrnili v Slovenijo. Nekaj dni kasneje je bilo že vse drugače. Imela sva res srečo, da sva se vrnila še ravno pravi čas.
