Valencia (1. in 2. dan)
1. dan (Vransko – Trst – Valencia)
Tokratno potovanje se je začelo malenkost drugače kot ostala. Celotno dopoldne sem preživela na telefonu in neuspešno poskušala priklicati zavarovalnico, da bi se še v zadnjem trenutku naročila k cenilcu, da oceni škodo na moji čisto novi Ivici. Tradicija družine Drev bi rekla… glede na to, da je to že 3. novi avto, ki je bil poškodovan v prvih 2 mesecih od nakupa (BTW nikoli ni bila krivda na naši strani).
Skratka, moji plani so splavali po vodi (do cenilca sem uspela priti šele 1 mesec kasneje). Kovčke sem tako pakirala zadnje sekunde (navadno jih zadnje minute). Nato pa sem odhitela do Vranskega, kjer sem se dobila z mojo prijateljico Urško (tisto, s katero sva jo pri 11ih letih mahnili v London). Potovanje je bilo tako kar malo nostalgično. Da pa nisva preveč zaplavali v preteklost, sta poskrbela njena otroka (Neja je stara skoraj 4 leta, Tim pa je ravno med potovanjem dopolnil 8 mesecev). Avto sva napakirali do zadnjega kotička in po poti pobrali še Sebastijana, ki je tokrat šel z menoj samo do letališča, da nisva rabili plačevati parkirnine.
Do letališča v Trstu
Mejo z Italijo smo prečkali brez kakršnegakoli pregleda, smo pa imeli za vsak slučaj izpolnjen obrazec dPLF za Italijo. Do letališča v Trstu smo prišli več kot 2 uri pred letom. Poslovili smo se od Sebastijana in še nekaj časa počakali pred vhodom, da midve nisva rabili nositi maske. Z dvema majhnima otrokoma čas mine kot bi mignil in dobro uro pred vzletom smo vstopili na letališče. Pred drsnimi vrati je bil termometer za merjenje telesne temperature in brez opravljene meritve (in ustrezne temperature) se vrata niso odprla. Ko smo vstopili, sva z Nejo seveda morali pogledati, če je kakšno letalo na stezi in se nekajkrat zapeljati po tekočih stopnicah.
Najprej smo oddali kovček (10kg) in dobili smo nalepko za Timov voziček. Že tam so preverili vse dokumente (fcs obrazec s QR kodo za vstop v Španijo). Ker sva potovali z otrokoma sva se izognili čakanju v vrsti. Takoj ko naju je varnostnica opazila, naju je spustila skozi poseben vhod in že sva bili pri rentgenskem pregledu. Jaz sem se z Nejo sprehodila skozi kontrolo, Urška pa je Tima nesla v naročju (voziček je pač moral na tekoči trak). Pregled smo opravili brez posebnosti (tokrat mi ni nič piskalo).
Do letala se je Tim zapeljal v vozičku (zelo praktično, ker lahko poleg otroka pelješ še vso ročno prtljago), ki ga pred letalom prevzame in pospravi osebje. Skupaj smo stopili na letalo in se poslovili za dobri 2 uri. Jaz sem sedela čisto spredaj, sama na treh sedežih, Urška pa z otrokoma 10 vrst za menoj. Na začetku mi je bilo malo neprijetno (ker sem bila sama), potem pa sem se zamotila z urejanjem fotografij in let je hitro minil. Okoli pol 11ih zvečer smo pristali v Valenciji.
Od letališča v Valenciji do hotela v Almussafesu
Sledil je pregled obrazcev in merjenje telesne temperature. Odraslih niso spraševali za dovoljenje, za oba otroka pa je gospa vprašala, ali jima sme pomeriti temperaturo. Tudi tokrat (tako kot na potovanju na Majorko) je vse potekalo hitro in brez zapletov. Prevzeli smo še kovček in se napotili do taksija, ki nas je odpeljal do hotela v Almussafesu. Tja smo prispeli okoli polnoči (k sreči je Neja bolj večerna ptica, Tim pa je prespal ves let).
2. dan (Almussafes)
Naslednji dan smo si privoščili malo daljši spanec. Ker v hotelu nismo imeli vključenega zajtrka, smo se najprej odpravili v trgovino. Kupili smo hrano za zajtrk in malico, za kosilo in večerjo pa sva načrtovali, da bomo jedli v restavraciji.
Naš hotel je imel na strehi bazen in za preostanek prvega dne sva se odločili, da ga maksimalno izkoristimo. Takoj po zajtrku smo šli plavat. Namakali smo se kar nekaj časa, potem pa odločili, da gremo na sprehod po okolici.
Našli smo park z otroškim igriščem in zavili vanj. Neja je plezala po igralih in drevesih, Tim je spal v vozičku, midve pa sva imeli čas za klepet. Ko smo postali lačni smo v bližnji piceriji naročili pice, nato pa se vrnili na bazen. Za sladico smo se posladkali s sladoledom in zvečer nikomur ni dišala večerja, zato smo se (tokrat malo prej) odpravili spat.
