Valencia (6. – 8. dan)
6. dan (plaža del Saler)
Šesti dan je bil namenjen poležavanju na plaži. Zjutraj smo se z vlakom odpeljali do glavne železniške postaje. Tam smo prestopili na metro in se odpeljali proti morju. Prestopili smo na mestni avtobus in se odpeljali do plaže del Saler. Do plaže bi se lahko z avtobusom peljali tudi direktno z železniške postaje, ampak smo se morali med obiskom Valencije vsaj enkrat nujno peljati tudi z metrojem.
Bullring of Valencia (Arena za bikoborbe)
Na plaži ni bilo takšne gneče, kot včeraj in tudi voda je bila veliko bolj čista. So pa razpoloženje pokvarile meduze, ki jih je bilo kar nekaj. Za kosilo smo si v lokalu na plaži privoščili paello in prvič v življenju sem jedla polže. Čeprav nisem ljubiteljica riža, sem zmazala kar konkretno porcijo paelle, saj je bila zelo okusna.
Po kosilu sem se sprehodila po sprehajalni poti ob plaži, v vodo me ni nič kaj vleklo zaradi meduz.
Zvečer smo se odpravili na avtobus in se peljali do glavne železniške postaje. Tam sva imeli spet en kup težav z nalaganjem denarja na kartico za večkratno uporabo, vendar nam je tokrat uspelo pravočasno. Z vlakom smo se odpeljali do mesta Benifaio. Tam smo se ustavili na otroškem igrišču. Do hotela nas je čakal samo še krajši sprehod.
7. dan (mestno središče)
Naslednji dan smo se »izgubili« v mestu. Sprehajali smo se med ulicami, spremljali mestni vrvež in iskali spominke.
Ker smo tretji dan na glavni tržnici videli toliko morskih dobrot, smo se obvezno morali ustaviti v restavraciji, kjer strežejo morsko hrano. Pa tudi, ko sva vprašali Nejo, kaj bi rada jedla, je kot iz topa izstrelila, da ribe, zato preprosto ni bilo druge izbire. Da pa smo našli restavracijo z morsko hrano, ki je imela prosto mizo v času kosila, smo morali prehoditi kar nekaj ulic in povprašati v več restavracijah. Sreča se nam je nasmehnila v eni izmed stranskih ulic in tako smo si za kosilo privoščili morsko ploščo.
Po kosilu smo se srečali z Urškino bivšo cimro (skupaj sta živeli med študijem na Finskem). Skupaj smo si ogledali nekaj skritih kotičkov, malo poklepetali in poskusili nekaj prigrizkov in pijač (npr. Horchata in fartons ter Aqua de Valencia).
8. dan (Valencia – Trst – Kamnik)
Zadnji dan smo vstali, spakirali kovčke in se z vlakom odpeljali do glavne železniške postaje. Ker je minilo več kot 72 ur od prve uporabe Valencia Card, sva morali kupiti vozovnico za metro (skupna vozovnica za 2 odrasli osebi – 7,8€) s katerim smo se pripeljali do letališča.
Na letališče smo prišli dve uri pred predvidenim vzletom. Oddali smo kovček, dobili nalepko za voziček in tudi tokrat prišli na pregled mimo vrste (šli smo na “fast track”).
Pregled na letališču
Če v Trstu niso nič komplicirali in je lahko Urška nesla Tima skozi rentgen, jaz pa sem se skupaj z Nejo sprehodila skozenj, je bila tokrat zgodba popolnoma drugačna.
Jaz sem morala iti sama, prav tako Neja. Potem pa se je zgodilo 100 stvari hkrati. Urška je na tekoči trak morala dati voziček in potem še nosilko. Medtem sva midve z Nejo na drugi strani padli na naključno preverjanje prtljage. V istem trenutku se je varnostnik spomnil, da moram jaz nesti Tima skozi rentgen, kar je pomenilo, da sem Nejo pustila samo. Ravno tako so sami ostali vsi naši dokumenti, denarnice in vsa ročna prtljaga (odprta seveda, ker je varnostnik delal pregled).
Če zdaj pomislim nazaj, se smejem, ker sem bila kot kura brez glave, ki je letala sem in tja. Ampak takrat, mi ni bilo prav nič smešno. V bistvu sem bila kar malo jezna, ker niso mogli počakat s tistim pregledom vsaj toliko časa, da bi vsi štirje normalno prečkali rentgen.
Najbolj smešno je bilo pa to, da sem Urški dala Tima takoj, ko je prišla skozi in letela do Neje in prtljage. Ko sem videla, da je še vse tako kot sem pustila, sem pogledala nazaj in videla Tima, kako se plazi ob tekočem traku. Tudi pomislila nisem, da je treba s traku vzet še nosilko in voziček in da je to z otrokom v naročju praktično nemogoče. Pač, kura brez glave.
Oh, te zamude…
In še ena stvar je postala že tradicionalna. Če potuješ z menoj, se dopust sigurno podaljša… Nekako imam vedno to srečo, da imajo letala s katerimi potujem zamudo. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Gratis smo dobili še 1 uro čakanja. Na letalo smo se namesto ob 17.20 vkrcali ob 18.30 in v Trstu pristali ob 20.40. Tokrat smo na letalu sedeli skupaj (sva doplačali za spremembo sedeža). Neja je prespala ves let, Tim pa se je vztrajno upiral spanju.
Benetke
Na letališču nas je že čakal Sebastijan in hitro smo jo mahnili na Štajersko, kjer sva se poslovila od Urške in otrok. Okoli pol dveh ponoči sva prišla do Kamnika.
