Grčija (1. in 2. dan)
GRČIJA Z AVTOM IZ SLOVENIJE
Potovanje v Grčijo sva imela splanirano že za letošnje poletje, vendar se nama nikakor ni izšlo, zato sva ga prestavila. Še dobro, saj sva imela odlično vreme in prijetnih 21°C (ravno prav za kopanje). Na potovanje sva se odpravila s psom. Odločila sva se za najkrajšo, ne pa tudi najhitrejšo pot. Večina se do Grčije odpravi preko Srbije in Severne Makedonije (pot je dolga približno 15ookm, ki jo brez postankov premagamo v slabih 17 urah) ter prespi nekje v okolici Niša (kar je približno na pol poti).
Midva pa sva se odločila za roadtrip ob obali. Do Lefkade bi brez postanka potovala 19 ur in prevozila 1390km. Dejansko sva jih zaradi postankov in ogledov naredila še nekaj več. Vrnila sva se po isti poti, le da se po Hrvaški od Zadra dalje nisva vozila po avtocesti ampak ob obali. V Slovenijo sva vstopila na mejnem prehodu Jelšane.
Malo statistike za začetek
Prevoženi kilometri: 3140km
Čas preživet v avtomobilu: 59 ur
Poraba bencina: 5,0L/100km (Ivica je priključni hibrid, več si preberi tukaj)
Znesek bencina: 196€
Prečkanje državnih meja: Slovenija-Hrvaška, Hrvaška-Bosna in Hercegovina, Bosna in Hercegovina-Hrvaška, Hrvaška-Črna gora, Črna gora-Albanija, Albanija- Grčija in obratno tudi za nazaj
Potovanje med epidemijo: edini dokument, ki sva ga morala pokazati na prehodu vseh državnih meja je bil potni list, v Črni gori in Albaniji pa še prometno dovoljenje, Onixovega potnega lista niso preverjali, ravno tako ne PCT pogojev (nikjer, ne na mejah in ne v namestitvah), v Grčiji so želeli obrazec dPLF s QR kodo in vsem po vrsti so sami naredili hitri test (ali imava izpolnjen PCT pogoj jih ni zanimalo, so se kar sami prepričali).
Časovna razlika: UTC/GMT +2 ure (torej so 1 uro »pred nami«)
1. dan (Ljubljana – Skradin)
V petek takoj po službi sva se odpravila na pot. Iz Ljubljane sva pobegnila tik pred gnečo in se po dolenjski avtocesti zapeljala proti mejnemu prehodu Vinica (dobrih 100km in 1h40min). Na zadnji črpalki pred mejo s Hrvaško sva napolnila rezervoar najine Ivice. Bencin v Sloveniji trenutno stane 1,359€/L in je cenejši kot na Hrvaškem kjer za liter odštejejo 11,1HRK oz. 1,48€. Za prečkanje državne meje sva potrebovala 5min. Celotna pot od Ljubljane do Skradina je bila dolga 375km in zanjo sva porabila 5ur (imela sva 2 postanka, da si je Onix lahko pretegnil tačke).
Vozila sva oba, da pot ni bila preveč utrujajoča. Zvečer sva prišla do nastanitve, kjer nas je lastnica zelo toplo sprejela. Pokazala nama je vse sobe in sva si lahko izbrala tisto, ki nama je bila najbolj všeč. Dogovorili smo se za zajtrk, nato pa smo odšli še na sprehod po marini.
2. dan (Skradin – Bar)
Zjutraj sem se zbudila že ob 6ih, zato sem jo še pred zajtrkom mahnila na sprehod z Onixom. Sprehajala sva se po ozkih mestnih ulicah in se do nastanitve vrnila ob reki Krki. Mesto Skradin je odlično izhodišče za raziskovanje Narodnega parka Krka. Midva se bova za ogled naravnih znamenitosti na območju parka oglasila kdaj drugič in definitivno bova prespala v isti namestitvi, saj sva bila zelo zadovoljna. Ob 9ih sva na terasi lovila sončne žarke (Onix se je skrival v senci pod mizo), jedla zajtrk, klepetala z lastnico in nemško-nizozemskim parom, ki se je potepal po Hrvaški. Po bogatem in zelo okusnem zajtrku sva se povzpela do trdnjave od koder se razprostira čudovit razgled na kanal reke Krke, ki se ravno v Skradinu izliva v Prokljansko jezero.
Sledila je pot proti mestu Bar (Črna gora) kjer sva imela rezerviran apartma. Do nastanitve naju je čakala 411km dolga vožnja (malo več kot 7 ur, če prištejemo še čas, ki sva ga potrebovala za prečkanje 3 državnih mej – prehajanje je potekalo brez posebnosti in brez gneče). Prvi postanek sva naredila v mestu Neum (BiH) kjer sva zopet napolnila rezervoar (saj ne bi bilo treba ampak bolje plačati 1,21€ (2,370BAM) za liter v BiH kot pa 1,43€ v Črni gori). Gorenjca pač (čeprav sem jaz ŠTAJERKA!).
Dubrovnik
Ob poti sva tudi nekaj na hitro prigriznila in se naslednjič ustavila v Dubrovniku. Parkirala sva v javni garažni hiši in Ivico priklopila na polnilno postajo (polnilnica se aktivira s parkirno kartico, znesek polnjenja pa se prišteje k parkirnini). Za eno uro parkiranja in polnjenja avtomobila sva plačala 4,26€. Zakaj sva v Dubrovniku ostala samo 1 uro, ko pa je toliko možnosti za oglede… zato, ker nama jo je zagodlo vreme in sva komaj pobegnila pred nalivom.
Kljub temu sva se (skupaj z Onixom seveda) sprehodila do starega mestnega jedra, si ogledala mestno obzidje in se po glavni ulici Placa (domačini ji pravijo Stradun) sprehodila do Velike Onofrijeve fontane. Na koncu Straduna se nahaja Trg Luža kjer stoji Orlandov stolp (spomenik vitezu Rolandu, nečaku Karla Velikega). Naše raziskovanje mesta se je tukaj zaključilo, saj so črni oblaki naznanjali bližajočo se nevihto. Hitro smo jo popihali proti parkirni hiši vendar nas je kljub temu malo namočil dež.
Dolina reke Neretve
Most na polotok Pelješac, ki bo poskrbel za povezavo Dubrovnika in Pelješca z ostalo Hrvaško
(ne bo več potrebno prečkati meje z BiH)
Most dr. Franja Tuđmana
Ivica in Onix prvič na trajektu
Do mesta Bar je bilo še 130km poti (po regionalni cesti in skozi mesta, kar je časovno naneslo 3h30min). Mejo med Hrvaško in Črno goro sva prečkala zelo hitro. V pristanišču Kamenari sva kupila vozovnico za trajekt (4€) in se z njim prepeljala do pristanišča Lepetane. S tem sva si prihranila 20km poti, ki bi jo morala narediti okoli Kotorskega zaliva.
Pozno zvečer sva prišla do nastanitve kjer sva imela rezerviran apartma. Stopila sem na dvorišče in pozvonila na zvonec, vrata je odprl mlajši moški, ki ni znal angleško. Nekako mi je uspel povedati, da je lastnica v 1. nadstropju in me usmeril proti stopnicam. V prvem nadstropju sem zopet pozvonila in vrata je odprl starejši par. Mislila sem, da sem našla lastnika, saj je v stanovanju bival tudi pes. V angleščini sem povedala, da imam rezerviran apartma in moški ni vedel nič o tem. V polomljeni angleščini se je trudil odgovoriti in mi na telefonu kazal spletno stran za rezervacijo.
Pridružil se mi je še Sebastijan in nobenemu ni šlo nič v račun. Ko se je pogovoru pridružila še gospa, ki ni govorila angleško, sva dojela, da govoriva z ruskim parom in da sta ravno tako kot midva samo gosta tukaj. Onadva sta mislila, da je prišlo do pomote in smo vsi rezervirali isti apartma in tako sta poklicala lastnico. Izkazalo se je, da lastnica živi v 2. nadstropju in gost iz pritličja tega ni vedel. Skratka, na ta račun smo se vsi zelo nasmejali nato pa sva dobila svojo hiško (s spalnico, dnevno sobo, jedilnico in kuhinjo ter seveda kopalnico s pralnim strojem in veliko teraso) in to za 15€.
Onix, velika zvezda
Ko sva iz avta vzela Onixa in ga je videl lastničin sin, je poklical vse okoliške otroke, ki so ga objemali in celega prebožali. Ko se je domov pripeljal še lastnik pa sem se res nasmejala, saj je deček stekel k očetu in že po poti kričal, da mora hitro pogledat psa, da sigurno še nikoli v življenju ni videl večjega in da je to največji pes na svetu. Medtem ko je Onix zabaval cel otroški vrtec nama je lastnica povedala, da če potrebujeva kaj iz trgovine, naj pohitiva, saj je odprta samo do 10ih zvečer, naslednji dan pa so vse trgovine v Črni gori zaprte, ker je nedelja. Tako sva se res odpravila in kupila nekaj prigrizkov za zvečer, za zajtrk pa sva načrtovala obisk lokala ob obali, ki nama ga je priporočil svak.
