Roblekov dom na Begunjščici

Roblekov dom na Begunjščici iz Ljubelja (skozi Bornov tunel, mimo planine Prevala in čez Rožo)

Za današnji dan je bilo (po precej deževnem tednu) zopet napovedano lepo, sončno vreme. Ker sem celotno poletje preživela na morju, septembra pa sem okrevala po operaciji, je bil že čas, da skočim malo v hribe. Malo zaradi mene, malo pa tudi zaradi najinega pasjega seniorčka, sva izbrala fizično lažjo turo (pot je opredeljena kot delno zahtevna zaradi jeklenic in klinov, ki so nam v pomoč na izpostavljenih predelih).

Vremenoslovci so napovedovali, da bo zjutraj 7°C, zato se od doma nisva odpravila prav zgodaj zjutraj. Do izhodišča na parkirišču pod Smučarskim domom Zelenica je 50km, tako sva danes prevozila natanko 100km. Za tiste, ki jih zanima statistika sem pokukala na aplikacijo MyŠKODA in zapisala nekaj številk glede porabe najine Ivice, ostali pa preskočite naslednji odstavek ;).

Za prevoženo pot (100km), del poti sva naredila po avtocesti (od Vodic do Tržiča in obratno) sva porabila 3,4l bencina in 8,5kWh elektrike (povprečna poraba od nakupa avtomobila je 2,1l bencina in 10kWh elektrike; bolj malo se voziva po avtocesti, zato so podatki realni za mestno vožnjo). Če bi bila na Ljubelju polnilnica za električne avtomobile bi lahko (za ceno parkirišča) napolnila avto in celotno pot prevozila zgolj na elektriko.

Parkirišče pod Smučarskim domom Zelenica je plačljivo in stane 3€ na dan (vsaj tako piše na tabli). Midva (kjer je to možno) parkirnino plačujeva preko aplikacije EasyPark in sva za 24 urno parkiranje plačala 3,45€. Na koncu parkirišča naju je tabla usmerila na pot skozi gozd proti planini Prevala. Pot ni markirana, je pa dobro uhojena. Na nekaterih delih je malo izpostavljena, zato so nam v pomoč jeklenice, ki pa žal niso napete (saj ne da se jih potrebuje, samo če so že tam, bi bilo dobro, da so uporabne).

Bornov tunel

Razgledna pot preči melišče in vodi skozi Bornov tunel (dolg 250m, nekje na polovici je kamnito okno, ki nudi čudovit pogled na Košuto). Izklesali so ga baroni Born, da so imeli lažji dostop do obsežnih gorskih lovišč. V tunelu so pred vojno videli vojaški pomen, zato so pot opremili z bunkerji. Pot čez melišče je zasulo kamenje, tako da je vstop v tunel rahlo otežen. V tunelu nama je prav prišla svetilka, saj sva se tako lahko vsaj delno izognila nekaj večjim lužam. Po gozdni poti sva se počasi vzpenjala do planine Prevala, do koder sva prišla v dobri uri (na spletu piše 1h 30min).

Pogled iz bunkerja

Prečenje melišča pred Bornovim tunelom

Vstop v Bornov tunel

Razgled skozi kamnito okno

Prevala – Roblekov dom

Pot sva nadaljevala proti Roblekovemu domu. Planinske oznake so naju z makedamske poti usmerile v gozd po poti čez Rožo (pot je dobila ime po studencu, izviru imenovanem Roža). Pot se rahlo vzpenja in preči nekaj strmih grap, kjer so nam v pomoč klini. Na tem mestu sva morala Onixu malo pomagati, da je varno preplezal skalo.

Malo pod vrhom se je začel sneg in v eni izmed grap se je pred kratkim sprožil snežni plaz,

ki sva ga morala prečiti. Onix je bil verjetno edini, ki se je tega razveselil.

Je moral pojest malo snega 😀

Naredila sva prvega snežaka v novi snežni sezoni

Ob poti se nahajajo rudniki mangana na Begunjščici. Pridobivanje manganove rude na pobočjih Begunjščice sega v začetek 19. stoletja. Za fužinarje je bila ruda pomembna saj je omogočala elastično zlitino feromangan, ki je javorniškim fužinam prinesla svetovni sloves. Rudnike so zaprli leta 1915. Vanje nisva vstopila, saj je bila pot že takoj na začetku zalita z vodo, poleg tega pa se ob vhodu nahaja tabla, da je vstop v rudnik smrtno nevaren.

Do Roblekovega doma, od koder se odpira čudovit pogled proti Blejskemu jezeru, sva prišla v 1h in 30min. V koči sva si privoščila kosilo (joto, ričet in sirove štruklje). Pot bi lahko nadaljevala do vrha Begunjščice in se vrnila čez Zelenico ter tako naredila krožno pot. V najini situaciji in glede na snežne razmere sva se vrnila po isti poti. Pri avtomobilu sva bila v 2h.