Gradiško jezero

Sprehod okoli jezera

Kljub spremenljivemu vremenu sva se odpravila na sprehod okoli Gradiškega jezera. In čeprav vzgojitelji in učitelji pravimo, da ni slabega vremena, da je samo slaba oprema, imam jaz tega aprilskega vremena v maju že čez glavo.

Od doma do brezplačnega parkirišča pri Gradiškem jezeru z avtom potrebujeva 25 min (18km). S polno baterijo v Ivici se brez težav pripeljeva tja in nazaj samo na električni pogon. Do jezera najlažje pridemo če štajersko avtocesto zapustimo na izvozu Lukovica.  Naprej sledimo usmerjevalnim tablam za Gradiško jezero, drugače pa tudi navigacija lepo pripelje do parkirišča.

Na parkirišču je bilo zelo malo avtomobilov. Med vikendi in v sončnem vremenu je avtomobilov toliko, da so parkirani kot sardine v konzervi. Parkirala sva v oblačnem vremenu, nato pa se je zjasnilo in izza oblakov je pokukalo sonce, ki naju je prijetno grelo. Žal se je po 10 minutah skrilo nazaj za oblake in začel je pihati veter. Ker ni nič kazalo na to, da bo začelo deževati, sva pot nadaljevala.

Makedamska sprehajalna pot okoli Gradiškega jezera je dolga 4,2km. Zanjo si vedno vzameva vsaj 1 uro časa, saj greva na sprehod in tudi Onix mora prebrati časopis »Vaške novice«. Zanj je to ravno prav dolg sprehod, da zadovolji vse svoje potrebe. Na koncu pa ni tako utrujen, da bi prespal pol dneva (je le gospod v zrelih letih). Ob poti se nahajajo fitnes naprave in čeprav večino časa samevajo, so dobra motivacija za otroke, da sami prehodijo pot.

Nekje na polovici poti se nahaja pitnik z vodo, ki si jo Onix vedno privošči. Saj bi raje pil tisto iz jezera, samo potem bi se tudi namakal, plaval in potapljal in potem bi doma sledilo še eno kopanje. Zopet naju je razveselilo sonce, tudi tokrat samo za nekaj minut.

Ah, ta dež…

Pot sva nadaljevala v oblačnem vremenu in tik pred parkiriščem (kakšne 3 ovinke prej) je začelo deževati. Deževalo je vedno močneje in do avtomobila sva prišla čisto premočena. Da o Onixu ne govorim. K sreči imava v avtomobilu vedno pripravljeno brisačo, da odstraniva vsaj največjo umazanijo, preden se kraljevič namesti v prtljažniku. Pomaga pa tudi gumijasto prtljažno korito, brez katerega si sploh ne predstavljam življenja.

Po vsej proceduri (brisanja umazanega psa) sva premočena (k sreči samo po nogah, saj me je zaščitil plašček iz Tom Tailor-ja) odhitela proti domu. Na poti naju je ujela še toča in tako so se v slabih dveh urah zamenjali skoraj vsi vremenski pojavi. Manjkal je samo še sneg.

Doma je sledilo kopanje in sušenje kosmatega umazanca, v garaži pa me čaka še blaten avto.